Gozdovi
Vzhodno ljubljansko podeželje je bogato z gozdovi in ljudem že stoletja zagotavlja surovine za vsakdanje življenje ter omogoča razvoj tehnike, tehnologije in domačih obrti. Prebivalci so izkoriščali les za gradnjo kozolcev, čebeljih panjev, za sušilnice sadja, senike, gradnjo hiš, hlevov, kašč, kurjavo, domačo obrt ipd. Bogati gozdovi prebivalcem še vedno nudijo dobrine, ki pa s sodobnostjo počasi pridobivajo nov pomen. Nabiranje gozdnih sadežev je bilo v preteklosti pomembnejše z ekonomskega vidika in kot hrana za preživetje. Domačini še vedno nabirajo gozdne sadeže in jih prodajajo na tržnici ali okoliškim gostincem, vendar ne več za preživetje družine, temveč le za dodatni prihodek. Nabiranje gob, borovnic in kostanja je tudi razlog za sprehod skozi gozd in za rekreacijo. Nekoč je bilo pomembno grabljenje listja in žetev stelje za v hlev. Stelja ima antiseptični učinek, zato so z njo so postiljali živini. Gozd je v teh krajih še vedno zelo pomemben, zato so problematična divja odlagališča. Proti njim se turistično društvo bori s čistilnimi akcijami, a samo čiščenje očitno ni dovolj. V okviru četrtne skupnosti Sostro se pripravljajo programi za ozaveščanje prebivalcev o pomenu čistoče okolja in ohranitvi narave, prav tako pa se z opozorili na zloženkah, informativnimi tablami in postavitvijo košev ob pohodnih poteh skuša vzgajati obiskovalce.
Sotočje treh rek
Pomembno vlogo na tem območju sta imeli reki Ljubljanica in Sava.V naselju Podgrad, kjer je izhodišče SC, se obe reki združita še s Kamniško Bistrico v sotočje treh rek. Ljubljanica in Sava sta bili plovni in vir oskrbe z ribami. Po pripovedovanju domačinov naj bi sotočje omenjal že Valvasor, vendar je on navajal sotočje štirih rek – Ljubljanice, Save, Kamniške Bistrice in Besnice. Po Savi (Janče, 2002) so »flosarji« vozili les in se zahvaljevali sv. Miklavžu, da se niso potopili.
Lehnjakov slap
Kot naravna znamenitost je pomemben »Lehnjakov slap« v vasi Volavlje. Kraški izvir v dolini pri Volavljah teče po široki ravnici in nato kot slap pada preko več metrov visoke skale. Obrasel je z mahovi, močvirskimi travami in gozdnim rastjem, osnova je kamenina lehnjak, od koder izhaja tudi njegovo ime. V manj vodnatem obdobju se je možno povzpeti po njegovih terasah in v neposredni bližini občudovati raznovrstnost in barvitost mahov. Voda se izliva na različnih delih in njena moč je odvisna od terena, skozi katerega se prebija; terasasto izlivanje in ob tem škropljenje na okoliško zelenje, spet na drugi strani curek, ki se kot potok zajeda v mahovje in ravno pada na kamnita tla, počasno enakomerno pronicanje skozi mahove ali pa ravni curki kot ledene sveče na dolgih travah, ki ravno padajo na gozdno podrast. Dostop do slapu je označen s tablo in urejen. Lesene stopnice in ograja vodijo do samega vznožja slapu, stranska pot, zavarovana z ograjo, pa do njegove neposredne bližine. Dostop in okolica sta bili urejeni v letu 2003, trženje in predstavitev slapu11 pa kažeta mnoge pomanjkljivosti. Slika Lehnjakovega slapu je v prilogi 1.
Drevesa
Stara mogočna drevesa dajejo poseben pečat celotnemu območju. Mogočni divji kostanj pred cerkvijo sv.Marjete na Prežganju, lipe na Javoru (ob cerkvi) ter na Malem Lipoglavu (pri šoli, cerkvi, gostilni ter pri gasilskem domu), macesen na Javoru (pred cerkvijo), drevored orehov ob cesti na Brezje (MOL, 2003, str. 6).
Druga naravna dediščina
Sredi doline Besnice je izvir s čisto hladno vodo pri domačiji Štefan (Besnica 25), na Pečarju pa je vidna tektonska prelomnica. Celotno območje je zaradi ugodne lege primerno za rast sadnih dreves. Kulturno krajino tako zaznamujejo pogledi na travniške in sodobne nasade sadnega drevja (jablane, hruške, breskve, slive, češnje) ter na nasade jagod. Poleg izredne biotske pestrosti mokrišč v dolini Besnice in Panške reke velja omeniti še območje sotočja Save, Ljubljanice in Kamniške Bistrice, kjer lahko v bližini rečne struge zaradi poplav med vegetacijo zasledimo mnogo srednjeevropskih, pontskih, ilirskih in submediteranskih rastlinskih vrst, npr. lasasti beluš, rumeni lan, brstična lilija in še mnoge druge (MOL, 2003, str. 6).