Gliva, ki povzroča hrastovo pepelovko, spada v družino Erysiphaceae. Značilnost teh gliv je površinski micelij, torej se podgobje ne razrašča v notranjosti gostitelja kot je to običajno pri zajedavskih glivah, ampak je večina telesa glive na površini gostiteljske rastline. Hrastova pepelovka je bila prenesena v Evropo najverjetneje iz Severne Ameriki in prvič so jo opazili leta 1907 v Franciji. Zelo hitro se je razširila po celotnem arealu rasti hrastov v Evropi in danes je ena od gospodarsko najpomembnejših bolezni hrastov.

Gliva okuži predvsem dob (Quercus robur L.) in graden (Quercus petraea (Mattuscha) Liebl.) in na teh dveh drevesnih vrstah lahko povzroča močne poškodbe. Redko okuži tudi druge vrste samoniklih hrastov in jih ne prizadene močno. Še redkeje jo najdemo pri nas na listih ameriških vrst hrastov (npr. rdeči hrast, Quercus rubra, močvirski hrast, Q. palustris ali Q. alba)

Listi in poganjki. Bolezen zlahka prepoznamo v vseh razvojnih fazah. Kmalu po okužbi se spomladi na zgornji strani mladih listov in na mladih, hitro rastočih poganjkih pojavijo majhne klorotične pege (porumeneli predeli listov). Nato se razvije površinsko podgobje glive v obliki prosojnih okroglih belih lis. Lise se počasi povečujejo in združujejo in lahko prekrijejo celotno hrbtno in trebušno stran listov. Na mladih, močno okuženih listih lahko že v zgodnjih fazah bolezni deli listne površine odmrejo (nekrotizirajo), pogosteje pa postanejo klorotični in nekateri se nepravilno razraščajo, postanejo nagubani ali zviti. V kasnejših fazah bolezni lahko listi predčasno odpadajo, še posebej tisti, ki imajo nekrotične pege. Poleg listov se površinsko podgobje razrašča tudi na poganjkih. Ti ne dozorijo in ne olesenijo normalno in močno okuženi običajno pozimi odmrejo.

Trose oblikuje gliva v ugodnih razmerah hitro in množično na vsem površinskem podgobju, ki prekriva okužen list, zato se bolezen v celotni vegetacijski dobi naglo širi. Stari, razviti listi navadno niso občutljivi na nove okužbe, posebej močno pa so občutljivi mladi kresni poganjki, ki na hrastih odženejo enkrat ali celo dvakrat po obdobju prve spomladanske rasti. Redni pa so kresni poganjkih po golobrstih, ki jih na hrastih povzročajo ličinke številnih vrst žuželk. Kresni poganjki so običajno okuženi in do naslednje pomladi pogosto vsi propadejo zaradi okužbe s hrastovo pepelovko. V vročih poletjih se drobna, črna trosišča glive oblikujejo ob koncu poletja, najpogosteje pa jeseni in jih vidimo s prostim očesom kot drobne črne pike na belem do sivem površinskem podgobju predvsem na trebušni strani lista. V trosiščih se oblikuje drug tip trosov, ki so zreli naslednjo pomlad. Takrat okužijo mlade, brsteče poganjke in liste. Poleg tega pa lahko okuži hrastova pepelovka odganjajoče hrastove poganjke tudi s podgobjem, ki prezimi v lanskoletnih brstih, pod suhimi luskolisti.

Kot za druge pepelovke velja tudi za hrastovo pepelovko, da je v mestih ne zatiramo s kemičnimi sredstvi zaradi problemov pri nanašanju teh sredstev na mogočna drevesa. V mestih pravzaprav bolezen ne dela večjih preglavic, ker dob in graden zaradi velikosti redko sadijo v mestna jedra. Pogoste so njune stebraste ali pritlikave okrasne oblike, ki pa so bolj odporne proti hrastovi pepelovki kot čiste vrste. Hrasti v parkih in primestnih gozdovih pa imajo običajno ustrezno bogata tla in rastejo na vlažnih rastiščih. Tako preskrbljena drevesa pa zaradi bolezni ne propadejo in prenašajo stalno okuženost in izgubo listov in kresnih poganjkov zaradi hrastove pepelovke.

Bolezen je pomembna predvsem v gozdarstvu, ker prizadene velike površine hrastovih gozdov in povzroča tudi odmiranje hrastovega mladja.