Uvrščamo jo v družino volnatih uši (Pemphigidae) in red enakokrilcev (Homoptera). Volnate uši se razvijajo na več hranilnih rastlinah (gostiteljih). Glavni gostitelji so listavci, na katerih s sesanjem sokov izzovejo nastanek deformacij, nabuhlost, zvijanje in kržljanje listov, nastale tvorbe včasih prekrijejo z voščeno prejo (ime družine!). Na vmesnem gostitelju (to so zeliščne rastline, izjemoma korenine iglavcev, hrušk, ribeza) izsesavajo korenine, tako slabijo hranilno rastlino. P. fraxini je splošno razširjena in pogosta v Evropi.

Pojavlja se na velikem jesenu (Fraxinus excelsior L.) in jekah (Abies spp., Abies alba Mill.). Veliki jesen raste na različnih, tako kislih kot bazičnih rastiščih, najbolje pa na globokih, mineralno bogatih, dobro prepustnih, svežih in vlažnih, humoznih tleh. Ne prenaša dobro suše, včasih ga prizadene pozna slana. Odporen je proti vetru, snegu in žledu. Je cenjeno okrasno drevo. Vmesni gostitelj jesenove listne uši so jelke, na katerih sesa korenine.

Listi velikega jesena, korenine jelk. Samice - uši (imenujemo jih temeljnice) oblikujejo na listih velikega jesena gnezda, ki nastanejo s povezovanjem in zvijanjem lihopernatih sestavljenih listov v šop, kjer živijo uši, obdane z volnato prejo. Uši izločajo tudi medeno roso (mano) vendar v omejenih količinah. Gnezda so dobro vidna v času vegetacijske sezone, včasih jih lahko zamenjamo z zelenimi plodovi jesena - to so krilati oreški, ki so prav tako združeni v goste šope. S sesanjem na mladih poganjkih povzročajo velike kolonije uši deformacije poganjkov in pozneje listov velikega jesena. Znake poškodb na vmesnem gostitelju (jelkah) ne opazimo, ker uši sesajo korenine v tleh in tako povzročajo poškodbe jelke. Poškodbe na jelki so pomembne za vzgojo jelk v drevesnicah.

P. fraxini potrebuje za razvoj dva gostitelja (biecična vrsta), razvoj poteka z menjavo hranilnih rastlin – na listih velikega jesena in na koreninah jelk. Samice - uši temeljnice, sesajo na osnovah mladih poganjkov jesenov in rojevajo velike kolonije nezrelih krilatih osebkov uši (alate), ki dozorijo v kompaktnih (gostih) gnezdih iz listov, pogosto visoko v krošnjah dreves. Odrasli krilati osebki so dolgi od 3,3 do 5,1 mm in letijo junija in julija. Preselijo se na korenine jelk, kjer snujejo z voskom prekrite kolonije in nadaljujejo razvoj. Krilata generacija samic se oktobra in novembra vrača na jesene. Razvoj zaključi v enem letu.

Z oblikovanjem številnih gnezd povzroča deformacije poganjkov velikega jesena. Po scenarijih klimatskih sprememb, v katerih predvidevajo zmerne otoplitve, znanstveniki napovedujejo povečanje populacij sesajočih žuželk. Prav uši so žuželke, za katere menijo, da se bo njihov pomen v prihodnosti povečal, še posebej v mestih, ker so vremenski ekstremi bolj izraziti kot v naravnem okolju. Večji pomen pridobivajo sesajoče žuželke kot prenašalci (vektorji) drugih škodljivih vrst za hranilne rastline. S pojavom jesenovega ožiga (Chalara fraxinea Kowalski), ki se pri nas kot invazivna in zelo nevarna patogena gliva od leta 2006 pojavlja v celotni Sloveniji na jesenih, postaja jesenova listna uš pomembna vrsta kot potencialni prenašalec jesenovega ožiga. Za to trditev so potrebne še potrditve. Večji pomen ima P. fraxini na vmesnih gostiteljih – jelkah, ki lahko hirajo zaradi množičnega napada uši na njihovih koreninah.

V mestnem okolju P. fraxini ne zatiramo in ne izvajamo ukrepov za zmanjšanje poškodb. V okrasnih in gozdnih drevesnicah, v katerih gojijo različne vrste jelk, priporočajo zatiranje P. fraxini na koreninah jelk z ustreznimi talnimi insekticidi.