Glivo, ki povzroča listno sušico divjega kostanja uvrščamo v družino Botryosphaeriaceae in v deblo zaprtotrosnic (Ascomycota). Bolezen je bila prvotno razširjena v južnih evropskih državah, v Italiji, Grčiji in nekdanji Jugoslaviji, v zadnjih desetletjih pa se širi proti severu. V Sloveniji so jo opazili v začetku 50. let prejšnjega stoletja.

Najbolj je prizadet navadni divji kostanj (Aesculus hippocastanum L.), manj križanec z rožnatimi cvetovi (Aesculus × carnea Hayne) in rdeči divji kostanj (Aesculus pavia L.), popolnoma odporen pa je drobnocvetni divji kostanj (Aesculus parviflora Walt.).

Listi. Listna sušica divjega kostanja povzroča nepravilne, več cm2 velike rdeče rjave pege, ki so večinoma omejene z dvema listnima žilama. Pege se pogosto širijo od roba proti sredini lista. Ob hujši okužbi listje vene, se včasih zvije v obliki vrečke navzgor, nato se posuši in prezgodaj odpade. Simptomi so podobni poškodbam zaradi industrijskih plinov, soli v tleh, pomanjkanja vode ali zaradi vročine. V vlažnih letih lahko bolezen prizadene večino listja v krošnji. V kolikor je divji kostanj posajen v vlažnem okolju so okužbe vsakoletne, drevo prezgodaj odmetava listje in hira.

Gliva ima zamotan življenjski krog, v katerem oblikuje tri oblike trosišč in trosov. Na odmrlih delih listov opazimo v rastnem obdobju z lupo drobne črne pike, ki so trosišča dveh nespolnih oblik glive. Gliva prezimi v odpadlih listih, kjer se spomladi oblikujejo spolna trosišča z aski in askosporami, ki povzročajo primarne okužbe razvijajočih se listov. Dva tedna po okužbi se pokažejo prve pege na listih. Vlažno in toplo vreme pospešuje razvoj glive. Na listih navadnega divjega kostanja v urbanem okolju zasledimo praviloma poleg listne sušice divjega kostanja še listnega zavrtača divjega kostanja (Cameraria ohridella) ter od leta 2003 drugo vrsto glive – pepelovko divjega kostanja (Erysiphe flexuosa). Našteti škodljivi organizmi imajo različne ekološke zahteve. V primeru vlažnega in toplega vremena liste navadnega divjega kostanja močno okuži listna sušica divjega kostanja in je na listih več nekroz, v toplejših letih in na sončnih lokacijah je več izžrtin gosenic zavrtača divjega kostanja in poškodb zaradi pepelovke.

Gliva povzroča odmiranje listnega tkiva (nekroze) v obliki rjavih peg, ki včasih občutno zmanjšajo asimilacijsko površino gostiteljske rastline, listje se suši in prezgodaj odpade. Drevo zaradi tega hira. Številne poškodbe listja v obliki rdeče rjavih peg kvarijo estetski videz prizadetega drevja.

Glivo neposredno zatiramo v drevesnicah s fungicidi (sredstvi za zatiranje gliv). Preventivno ukrepanje je sanitarno vzdrževanje nasadov in drevoredov (odstranjevanje odmrlega odpadlega listja jeseni, v katerem gliva prezimi). Klasični načini aplikacije fitofarmacevtskih sredstev so se v nekaterih državah uporabljali v preteklosti. V urbanih območjih uporabo klasičnega načina apliciranja FFS ne priporočamo. Obetavne so genetske raziskave manj občutljivih vrst in varietet rodu Aesculus na bolezni in listnega zavrtača divjega kostanj. Raziskave kažejo, da sta navadni divji kostanj in ameriški rdečecvetni grmasti divji kostanj (A. pavia), ki ga pri nas vse pogosteje uporabljajo za okras, enako občutljiva na listno sušico divjega kostanja. Križanec med omenjenima vrstama (Aesculus x carnea) je manj občutljiv. Na listno sušico divjega kostanja so bolj odporne nekatere ameriške vrste in varietete rodu Aesculus (npr. A. parviflora, A. glabra var. arguta, A. monticola in A. sargenti). Ameriški drobnocvetni divji kostanj (A. parviflora) je na dobrih rastiščih odporen na patogene glive in listnega zavrtača divjega kostanja (C. ohridella), jasno pa je, da zaradi grmastega habitusa ne more nadomestiti navadnega divjega kostanja.