Gliva E. flexuosa je severnoameriška vrsta, ki je bila pred vnosom v Evropo razširjena v ZDA in Kanadi na vrstah Aesculus × carnea, A. hippocastanum, A. glabra, A. octandra, A. pavia, A. neglecta, A. parviflora in A. sylvatica). V Evropi je bila prvič najdena leta 1999 na navadnem divjem kostanju (Aesculus hippocastanum) v Nemčiji in skoraj istočasno v Švici. Gliva se je nato izredno hitro razširila, saj so že leta 2002 o njenem pojavu poročali tudi iz Avstrije, Hrvaške, Slovaške, Francije, Poljske in Velike Britanije. V letu 2003 je bila najdena še na Madžarskem in prvič tudi v Sloveniji in danes je pri nas splošno razširjena.
Gliva E. flexuosa kaže veliko invazivno sposobnost in je v Evropi povzročila kar nekaj epidemičnih izbruhov ter je poleg listnega zavrtača divjega kostanja in listne sušice divjega kostanja nov pomemben škodljiv organizem divjih kostanjev (Aesculus spp.) pri nas.

Vrste divjih kostanjev (Aesculus spp.). Pri nas se je pojavila na navadnem divjem kostanju (A. hippocastanum) ter rdečem divjem kostanju (Aesculus × carnea), sicer pa je v Evropi najdena še na redko sajenih divjih kostanjih A. chinensis, A. indica, A. neglecta ter A. × plantierensis.

Listi. Pepelovka divjega kostanja se razvija na pecljih in na zgornji ter spodnji strani listov divjih kostanjev.

Glivo Erysiphe flexuosa uvrščajo med pepelovke (Erysiphaceae). Za to skupino gliv je značilno, da lahko živijo le na živih gostiteljih in jih zajedajo. Celotno telo glive se razrašča na površini gostiteljske rastline, v celice povrhnjice pa poganja kratke sesalne hife (havstorije), s katerimi črpa hranila iz gostitelja. Zato ima okužba značilen izgled: listi so prekriti z belim, nitastim, pajčevinasto razraslim podgobjem. Poleti oblikuje podgobje ogromno število trosov na celotni okuženi površini lista in izgleda prašnato, kot posuto s pepelom. Zaradi tega imenujemo bolezni, ki jih povzročajo glive iz skupine Erysiphaceae, pepelovke. Trosi povzročajo nove okužbe listov in bolezen se v ugodnih obdobjih poleti naglo širi po vsej rastlini (godi ji predvsem redno menjavanje najprej vlažnih in nato vročih obdobij). Jeseni se na površinskem podgobju oblikuje veliko število trosišč, ki so črna, okrogla in komaj vidna s prostim očesom. V odpadlem listju ta trosišča preživijo zimo in spomladi, ob odganjanju divjih kostanjev, sprostijo trose in okužijo mlade liste.

Okuženi listi so prekriti s pepelasto sivo prevleko, drevesu se zmanjša estetska vrednost in izgleda bolno. Gliva odvzema hranila listom in jih izčrpava. Zaradi tega listi ne preskrbujejo s hranili drevesa in okuženi tudi prezgodaj odpadejo. Okuženo drevo je bolj občutljivo za neugodne dejavnike okolja, vendar ga pepelovka sama redkokdaj močno prizadene in življenjsko ogroža.

Poznamo številna kemična sredstva za uspešno zatiranje pepelovk, vendar jih zaradi težav pri nanašanju (visoka drevesa, visoka cena) ter zaradi nevarnosti zanašanja pripravkov v okolico pri škropljenju, v mestnem okolju ne uporabljamo. Pepelovka divjega kostanja je nova bolezen pri nas in že po nekaj letih se je pokazalo, da obstaja velika razlika med posameznimi drevesi v občutljivosti na bolezen. Nekatera drevesa so vedno močneje okužena kot druga, čeprav rastejo skupaj, v enakih razmerah okolja. To pomeni, da bodo z izborom odpornih dreves in s križanjem verjetno uspeli vzgojiti odporne oblike divjih kostanjev. Do tedaj pa lahko okuženim divjim kostanjem pomagamo z ustrezno oskrbo: ne obžagujemo jih po nepotrebnem, zagotovimo jim ustrezno rastišče, jim izboljšamo talne razmere z gnojenjem v kolikor rastejo na revnem rastišču, jim spomladi spiramo tla z vodo, če so zastrupljena s soljo za posipanje cest. Z jesenskim odstranjevanjem listja preprečimo prve okužbe spomladi, vendar ukrep ni zadosten, saj veter prenaša trose od drugod v teku cele rastne dobe.