Uvrščamo jo v družino mrežastih stenic (Tingidae) in red stenic (Heteroptera).
Doma je v Severni Ameriki, v Evropi so jo prvič odkrili v Italiji v Padovi leta 1964. Menijo, da so jo iz Amerike zanesli v Evropo preko pristanišča Genova, od koder se je širila približno 70 km / leto. Leta 1970 so jo našli v Zagrebu, pri nas so platanovo čipkarko opazili leta 1975. O močnih poškodbah platan poročajo v 80-ih letih prejšnjega stoletja. Danes je vrsta razširjena po vsej državi, vendar intenzivnost poškodb upada, verjetno zaradi vpliva naravnih sovražnikov.

Pri nas se platanova čipkarka pojavlja na ameriški platani (Platanus occidentalis L.), javorolistni platani (P. x hispanica Münchh.), v manjši meri pa tudi na vzhodni platani (P. orientalis L.). V Ameriki je razširjena v arealu ameriške platane in na drugih gostiteljih kot so npr. jeseni (vrste rodu Fraxinus) ter na navadnem oreškarju (Carya ovata). Platane uspevajo na globokih, hranljivih in svežih, vendar dobro odcednih tleh, rade imajo svetla mesta, so prezimno trdne, zelo dobro so prilagojene na mestno okolje in onesnažen zrak.

Listi. Ličinke in odrasli osebki sesajo rastlinske sokove iz listov hranilnih rastlin, kar povzroča izgubo hranil, ki so raztopljena v vodi, in klorofila – listi porumenijo predvsem pri glavni listni žili in pri listnem peclju.

Odrasla stenica je dolga manj kot 4 mm. Na zgornji strani telo prekrivajo sivo srebrna, prozorna krila in izrastki oprsja, ki spominjajo na mrežo ali čipko (slovensko ime vrste in družine!). Na ovratniku je mrežast mehur hruškaste oblike, ki zakriva glavo. Roji konec aprila ali v začetku maja, v ugodnih vremenskih razmerah je aktivna do decembra. Samice odlagajo jajčeca prve generacije na liste že po enem tednu rojenja, druge generacije konec junija in v začetku julija, tretje pa, v ugodnih vremenskih razmerah, avgusta ali septembra. Na spodnji strani listov je mnogo temnih ličink in njihovih levov ter majhnih črnih pikic – iztrebkov stenic. Odrasle stenice prezimujejo pod lubjem dreves gostiteljev.

S sprotnim odstranjevanjem odpadlega listja platan v rastni dobi omejimo namnožitev platanove čipkarke v naslednjem letu. Mehanična redukcija stenic se izvaja z lupljenjem odmrlih plasti lubja v novembru, tako uničimo stenice na prezimovanju. Naštete metode so zaenkrat edine, ki jih priporočamo za zatiranje C. ciliata. Potekajo pa številne raziskave, ki preizkušajo načine ekonomičnega in okolju prijaznega zmanjšanja vpliv C. ciliata na platane v urbanem okolju. Na Portugalskem preizkušajo metode injiciranja sistemičnih insekticidov v prevodne sisteme napadenih dreves. Raziskujejo biotične metode zatiranja platanove čipkarke z uporabo naravnih sovražnikov (entomopatogenih nematod – EPN, plenilcev ličink in odraslih osebkov C. ciliata kot so polonice in tenčičarice in patogenih gliv). V Italiji so že uspešno uporabljali EPN za zatiranje platanove čipkarke v urbanem okolju. Genetiki skušajo vzgojiti na platanovo čipkarko odporne oblike platan.

Listje postaja rumeno, če je napad močnejši se suši in prezgodaj odpada. Napadi se praviloma ponavljajo več let na istem drevesu, kar izčrpava drevo. Zaradi prezgodnjega odpadanja listov les jeseni ne dozori, drevje je bolj občutljivo na pozebo, sušo in druge stresne dejavnike v okolju. Takšno drevje izgublja svojo poglavitno vlogo v urbanem okolju, to je blažitev vremenskih ekstremov, vezava ogljikovega dioksida in sproščanje kisika. Prizadeta je tudi estetska vloga drevja, ker le zdravo, vitalno drevje ugodno deluje na počutje ljudi. Drobne živalske vrste včasih zbujajo tudi neugodje pri ljudeh, posebej če se pojavljajo množično. V Severni Ameriki in v Italiji platanovo čipkarko štejejo za nevarnega škodljivca platan.