Mestna občina Ljubljana je podelila

ŽUPANČIČEVO NAGRADO za življenjsko delo

VLADIMIRJU MAKUCU, akademskemu slikarju, grafiku in kiparju za izviren kultni, ustvarjalni opus, od samega začetka moderen v svoji starožitnosti. Izhodišče umetnikove ustvarjalne govorice je rodna mediteranska pokrajina, ki jo kot pratemelj kulturnega sveta sooča s sodobnim razglašenim svetom. Njegove večnostne umetnine s prostrano tišino in kamnom so pričevalke o usodi civilizacije, ogroženosti naravnega okolja in angažiran odziv na družbene antagonizme. Umetnik, ki se vse ustvarjalno življenje seli po širjavah ene in iste duhovne pokrajine, je ob vsej motivni in izrazni askezi brezmejno navdihnjen v svojem čustvenem bogastvu, naseljenem z liričnimi pticami, in otroško dojemljiv za vsakršna znamenja in razodetja, ki prevzamejo slehernega ljubitelja Lepote. Njegove podobe so preprežene s skrivnimi znaki, zlasti prerojenimi spomini na glagolske grafite z istrskih fresk, vanje pa se ob snovnih okruških vrisujejo duhovna sporočila svetu. Umetnost Vladimirja Makuca je sinonim za do kraja avtentično ustvarjalno emanacijo prvinsko humanizirane narave in dragocena življenjska poslanica prihodnjim generacijam že v času, ko je slikarjevo nepretrgano ustvarjanje le delovna postaja na njegovi dosedanji umetniški poti.

Mestna občina Ljubljana je podelila

ŽUPANČIČEVO NAGRADO za leto 2015

BARBARI NOVAKOVIČ KOLENC, režiserki, ustanoviteljici in glavni avtorici gledališča Muzeum, scenografki, kostumografki, dramaturginji, producentki in kustosinji za štiri odmevne vrhunske projekte: gledališko-plesno predstavo Muzej pisem, jubilejno razstavo ob 20-letnici gledališča Muzeum Gubanje časa, predstavo Za rep ujeta želja po dramski predlogi Pabla Picassa in uprizoritev ABC oder Krieg Iva Svetine. Izvirnost umetničine avtorske poetike, katere gledališki jezik je inovativen, subverziven, poznavalski, vizualno dognan, referenčno bogat, humanistično osredotočen in obdarjen z intuicijo, je globoko emotiven in sloni na zaledju širokega poznavanja slovenske in svetovne umetnostne zgodovine, umetnica sama pa s svojo ustvarjalno širino postavlja nenadomestljivo ogledalo sodobnemu slovenskemu gledališču.

ALOJZU SVETETU, dramskemu igralcu za pet poglobljenih igralskih upodobitev: za vlogo Mama, Radkova mama, 97 let v Jovanovićevi drami Boris, Milena Radko, Vojvodo Yorškega v Rihardu III. + II. v Pandurjevi režijski interpretaciji Shakespeara, Frana Govekarja v Nemčevi režiji krstne uprizoritve Hotela Modra opica, nastale v tandemu z dramaturgom Nejcem Valentijem, Zovolja v Levstikovem Tugomerju režiserja Diega de Brea in vloge Toniča, Joejevega očeta in Polkovnika v prikazu različnih iger Vitomila Zupana Zastave – Mož – Slepota v režiji Mareta Bulca. Igralčeva izrazito ponotranjena govornoizrazna dispozicija je umetniku omogočila polnokrvno oživljene dramske like v širokem interpretacijskem razponu – tudi v travestitski preobrazbi in izvirnem svetetovskem humorju, ki vlogo prefinjeno poantira v položaju znotraj svojega kontemplativnega duhovnega zapredka – in visoki normi odrskega jezika.

BORISU A. NOVAKU, pesniku in dramatiku za prvo knjigo načrtovanega tridelnega epa Vrata nepovrata z naslovom Zemljevidi domotožja. Novakov epos pomeni v sodobni slovenski poeziji izjemen pojav in specifičen zvrstno-tematski podvig. Umetnik v njem upesnjuje ne le svojo duhovno avtobiografijo oziroma njeno genezo, marveč skoznjo tudi svoj celoten odnos do sveta in stvarstva. Zaveda se, da so besede »edino, kar preživi nenehno rast brezdanje pozabe«. Kot vsestranski poznavalec domačega in svetovnega pesništva, posebej tudi verznih oblik, je postal kronist po vzoru nekdanjih srednjeveških zapisovalcev. Že prva, zajetna knjiga velikega epa, ki izpisuje, kar je pesnik s svojim obsežnim dosedanjim umetniškim opusom bil in kar še bo, se kaže kot tako pomembna umetnina in obenem pesniški dokument našega časa, da jo zasluženo posvečuje visoko mestno priznanje s pesnikovim imenom.