Mestna občina Ljubljana je podelila
ŽUPANČIČEVO NAGRADO ZA ŽIVLJENJSKO DELO
pesniku, dramatiku, esejistu, prevajalcu, uredniku, gledališčniku in angažirani javni osebnosti
Venu TAUFERJU
za mogočen pionirski umetniški opus, ki je s samozaložniško pesniško zbirko Svinčene zvezde utrl pot slovenskemu pesniškemu modernizmu in ostal tej umetniški drži zvest do zadnje zbirke Pismo v steklenici, ob tem pa na Slovenskem širil razgled po svetovni moderni poeziji s prevajanjem, posebej s prevodi najbolj vplivnega pesnika moderne evropske poezije Thomasa Stearnsa Eliota. Njegova pesniška ustvarjalnost, ki je mojstrila izvirne pesniške jezikovne postopke, je bila nagrajena z vsemi najvišjimi pesniškimi nagradami, prav tako tudi njegov prevodni opus. Ob svojem umetniškem ustvarjanju pa je Veno Taufer že od svojih študijskih let ena najvidnejših javnih osebnosti na Slovenskem, katere pesniški status je hkrati tudi etični imperativ, da je umetnik zavzeto navzoč kot glasnik svojega časa na najširšem polju slovenske in svetovne umetnosti in kulture, kot pobudnik slovenskega odpiranja v svet z ustanovitvijo mednarodnega pesniškega festivala Vilenica in njegovim 13-letnim vodenjem, kot urednik Revije 57, vodja Odra 57, član uredništva Perspektiv, predsednik Mirovnega komiteja mednarodnega PEN, predsednik Društva Slovenskih pisateljev, borec za demokratizacijo Slovenije, redni član Evropske pesniške akademije (Académie européenne de poésie), osebnost, ki s svojim javnim glasom slovenskemu narodu podeljuje dostojanstvo in svetovljanstvo, slovenski prestolnici svetovno slavo in umetnik, ki je tudi svoj rod vzgojil v darežljivo nadaljevanje umetniške dinastije Taufer.
Mestna občina Ljubljana je podelila
ŽUPANČIČEVO NAGRADO ZA LETO 2016
dramski in filmski igralki in režiserki
Nataši Barbari GRAČNER
za tri najnovejše izjemne odrske upodobitve širokega igralskega razpona, ki so kot že mnoge nepozabne pred njimi privrele iz ponotranjene predaje umetničine ustvarjalne duše srečanju z živimi osebnostmi iz metasveta literature, ki iščejo utelešenje v gledališču kot zrcalnem odkrivanju smisla bivanja v svetu in kozmosu. Madame Clawdia Chauchat iz Čarobne gore Thomasa Manna v dramatizaciji Katarine Pejović in režiji Mateje Koležnik, Duša iz krstne uprizoritve Vojnovićeve Jugoslavije, moje dežele v režiji Ivice Buljana in Madeleine v Crimpovi Republiki sreče režiserja Sebastijana Horvata so zadnji magistralni odrski portreti prvakinje SNG Drame Nataše Barbare Gračner, ki so vsi utelešeni s polnokrvnim talentom, visoko artikulacijo osvojenih odrskih izraznih sredstev, subtilne mimike, čutne govorice telesa, kultivirane odrske izreke in izšolane pevske kulture, ob tem pa prežarjene fizične in duhovne lepote. Z njimi so slovenskemu gledališču dani zunajčasovni otoki doživetij odrske umetnosti, ki širijo duhovna prostranstva in Ljubljano vpisujejo na svetovni zemljevid umetnosti.
vizualni umetnici in likovni pedagoginji
doc. Zori STANČIČ
za štiri vrhunske umetniške projekte v letu 2015: za dve razstavi likovnih del – konceptualno postavitev novejših umetnin z naslovom Enajst tisoč batin v galeriji Kapsula in retrospektivno predstavitev opusa z naslovom Nova razmerja na Pedagoški fakulteti v Ljubljani –, za inventivno likovno opremo kavarne Caffe Bienale v Mednarodnem grafičnem likovnem centru in za alternativni avtoportretni vodič po Ljubljani Zora was here. V celotnem umetniškem in kulturnem bitju Zore Stančič gre za izviren odtis intenzivnega umetničinega srčnega utripa v kozmosu raziskujoče likovne ustvarjalnosti, ki razpenja most od tradicije ljubljanske grafične šole do aplikativnih oblik sodobnih vizualnih medijev, vzpostavlja večplasten dialog med velikopotezno jasno sliko in pričevanjsko besedo o fizičnih in duhovnih prostorih mesta in njegovih ljudeh. S tem širokim zamahom umetnica postavlja ponotranjen spomenik Ljubljani kot mestu umetnosti, kulture in literature.
pesnici, prevajalki in družbenokritični intelektualki
Nataši VELIKONJA
za pesniško zbirko Ostani, ki iz zornega kota specifično družbeno umeščenega, subtilno doživljajočega, kritično razmišljujočega in z jasnimi uvidi obdarjenega lirskega subjekta iz zgodb, ki jih rojevajo globoki in mimobežni stiki popotnikov skozi labirinte ujetosti v meje lastne narojenosti in razumevanja sveta, izpisuje visoko pesem ljubezni kot duhovno sozvenenje duš, pot k duhovni svobodi in resnici bivanja in katarzično razgaljanje vsakršnih lažnih naličij sveta. Fizično prerojena Ljubljana, ki je dogajalno prizorišče upesnjenih zgodb, s pesniško knjigo Nataše Velikonja Ostani doživlja globoko vsebinsko osmislitev naslova LGBT prijaznega mesta, ki se z umetničinimi pripovedmi in izpovedmi tudi nezaustavljivo duhovno preraja.