30 LET S(R)AMOTE: razstava ob 30. obletnici izbrisa

Slovenija je 26. 2. 1992 iz registra stalnih prebivalcev nezakonito, brez obvestila in brez možnosti pritožbe izbrisala 25.671 stalnih prebivalcev in prebivalk: moških in žensk, sester, sodelavk, sosedov; med njimi 5.610 otrok, naših sošolcev in sošolk. Čez noč so ostali brez pravnega statusa in s tem brez veljavnih dokumentov. Posledice so bile neusmiljene: številne so oblasti deportirale iz Slovenije, niso imeli dostopa do zdravnika, socialnih pomoči, delodajalci so morali prekiniti njihove zaposlitve, njihovih otrok po rojstvu niso vpisali v matične knjige. Na papirju so prenehali obstajati.

Kljub sodnim zmagam na Ustavnem sodišču RS in Evropskem sodišču za človekove pravice (ESČP) pravici še zdaleč ni bilo zadoščeno, tudi 30 let po izbrisu ne. Približno polovici izbrisanim država ni povrnila statusa stalnega prebivalca. Prav tako niso bile odpravljene druge posledice: številne družine so ostale razbite, izbrisani niso mogli odkupovati svojih stanovanj, niso se mogli šolati na višjih stopnjah, priznane so jim bile zgolj mizerne odškodnine, neprimerljivo nižje, kot jih je določilo ESČP. Danes ni na voljo niti enega pravnega sredstva več. Za izbris ni nikoli odgovarjal nihče.
Trideset let kasneje je izbris neločljiv del identitete naše mlade države, izbrisani pa vse prej kot le žrtve. Dejstvo je, da je izbris ljudem ukrojil življenja in jih razrezal na tako drobne koščke, da jih do konca niso nazaj sestavile niti odločitve ustavnega sodišča in ESČP niti prizadevanja številnih v civilni družbi. Vendar pa je prav tako dejstvo, da so izbrisani iz teme in bolečine samote vstali, se povezali in organizirali v gibanje, v upor, v večletno kampanjo. Sebe in civilno družbo so kolektivizirali in ustvarili najmočnejše, najbolj dolgotrajno in trdoživo gibanje, kar ga poznamo. Namen medsebojne podpore, namen izvedeti, kaj se je sploh zgodilo, in s tem seznaniti javnost je hitro prerasel v namen doseči popravo krivic, poštene odškodnine in povrniti statuse, povrniti življenja.

Pričujoča razstava je opomin na trpljenje in ponižanje izbrisanih in hkrati poklon njihovi trdoživosti, pogumu in neomajni vztrajnosti. Je zahvala, da so nam razkrili del naše državne zgodovine in naše kolektivne identitete. In zahvala, da so nas vsa dolga leta opozarjali, da je zdrs v krivice možen vsak trenutek, če na človekove pravice in demokracijo ne pazimo z budnim očesom in vsemi pravnimi sredstvi.
(Nataša Posel, direktorica Amnesty International Slovenije)

Razstava je posvečena Aleksandru Todoroviću, neumornemu borcu za popravo krivic izbrisanim.