Iskal, videl, našel navdih

S svojimi deli se predstavljajo Matic Gorenšek, Pia Groleger, Sofija Kali Kirn, Rok Korenčan, Jona Piškur, Luka Pleskovič, Inja Prebil, Claudi Sovre in Tim Topić.

Misel se utrne in v naši glavi sproži plaz idej, ki se krušijo, lomijo in oblikujejo, dokler se tiste izbrane počasi ne postavijo druga ob drugo in kot domine s svojim padcem napovejo začetek umetniškega procesa. Vizualiziramo si v akciji svoje telo in roke, ki opravljajo svoje poslanstvo, počasi se nam prikaže končni rezultat kot meglena slika pod prho, ko vodne kapljice prestopijo prag naših vek. Zapremo se v ustvarjalni prostor, v kletko svojega poklica, ki morda niti ni prostor, temveč stanje duha. Vdih, stopimo pred belo platno, prazno mizo ali pa strmimo v utripajočo črtico na zaslonu. Vrvež se ustavi, nastopi tišina, izdih. Na tem mestu nas prevzame strah, meglena slika se razprši in v misli se naseli praznina, telo ne trzne, ostane pri miru. Nekateri obupajo, odstopijo od igre, premaga jih dvojnost naše biti, jasno se izriše krščanska delitev na minljivo telo in neumrljivo dušo (razum, energijo ali tisto, v kar verjamete). Slednja je ujeta v okorno lupino in kljub svoji moči ni zmožna voditi neuke roke začetnika do rezultata genija. Utrne se misel: Bi telo lahko prevzelo vajeti in brezmiselno ustvarilo umetnost? Spustimo ga na prostost brez vodstva razuma. Roke začnejo frustrirajoče tapkati po mizi, s svinčnikom nekontrolirano krožijo po papirju, udarjajo po tipkah računalnika kot namišljene tajnice iz otroških let. Vse hitreje in hitreje tapkajo, krožijo in tipkajo do točke preloma, dlani postanejo vroče in pekoče, svinčnik zareže v papir in prsti, nezmožni hitrosti tipkanja, se ustavijo v krču.
Umetnik torej ni le nekdo, ki ga vodi nepotešena želja po ustvarjanju, navdih je tisto, čemur se lahko najmanjkrat zahvali za svoj uspeh. Učenje spretnosti, pridobivanje veščin, branje, raziskovanje, konstantna repeticija, težko delo, ki zahteva fizično in psihično pripravljenost, ter neprestano iskanje navdiha in ne brezbrižno čakanje, da mu ta kot jabolko z drevesa pade na glavo, so elementi umetnikovega življenja. Poleg delovne vneme je za tako življenje potreben pogum, da svoje delo, kot nebogljenega otroka, izpusti iz rok in ga brez možnosti zaščite izpostavi kritikam in nerazumevanju.
Razstavljeni umetniki, prejemniki štipendije za nadarjene, ki jo podeljuje Mestna občina Ljubljana, tako v naše roke polagajo svoje stvaritve v dobri veri, da bomo z njimi previdno ravnali. Devet mladih gradnikov umetniške srenje nas prek različnih medijev, od klasične oljne slike, fotografije, video umetnosti do tekstilnega, grafičnega in industrijskega oblikovanja, popelje skozi zgodovino človeške domišljije. Ta je bila pogosto most čez globoke in temne prepade neznanja, ki so ga ljudje v strahu, da jih bodo praznine kot črne luknje posrkale vase, prekrili z lastnimi domišljijskimi razlagami nepoznanega. Prek stoletij so se te zgodbe obdržale in v umetnikih vzbujale nove asociacije, s svojo dvojnostjo videnega in skritega so ponujale tisočere možnosti pripenjanja aktualnih tematik. Na razstavi se sprehodimo od antične mitologije, svetopisemskih zgodb in lastne mitologije do umetnikov, ki svojo domišljijo in inovativnost usmerjajo v iskanje konkretnih rešitev za pereče težave našega časa – podnebne spremembe, lakoto, sušo, potrošništvo … Besede, na katere smo se navadili do točke ravnodušnosti, nam tu pogleda ne pustijo obrniti vstran.
(Tamara Mlakar)