sreda, 24. 10. 2018

Blaznica na Studencu

Psihiatrija v laičnih očeh še vedno velja za nekaj strašljivega, značilnega za mračni srednji vek. Resnici na ljubo so prve »norišnice« takšne tudi bile, vendar ne pri nas.
Avtor Črt Kanoni

Pred 150 leti se je v deželni civilni bolnici, ki je stala na Ajdovščini v središču Ljubljane, zdravilo petdeset duševno bolnih pacientov. Tedaj je dr. Karel Bleiweis, vitez Trsteniški, ki je v sklopu deželne bolnice vodil oddelek za blazne, nastopil z zgodovinskim referatom: »Blaznice kakoršne morajo biti, in kaj je njih namen«.

Predlagal je odkup posestva Valentina Krisperja na Studencu pri Ljubljani, 5 km od mesta, kjer je bil nekdaj živalski vrt plemiške rodbine Auersperg. Od tod ime tiergarten – živalski vrt, celo zverinjak! Deželna norišnica je uradno odprla svoja vrata 3. januarja 1881. V tistih časih je bil za Ljubljano pomemben dogodek obisk avstrijskega cesarja Franca Jožefa I., ko je 12. julija 1883 ob 600-letnici pripadnosti dežele Kranjske habsburški monarhiji obiskal Deželno civilno bolnico v Ljubljani, naslednji dan pa še blaznico na Studencu.

Od začetkov do prve svetovne vojne

Prvi stalni hišni psihiater na Studencu je bil dr. Pavel Prejnič, primarij pa dr. Karl Bleiweis. Ustanova je v tem času pokala po šivih. Rušilni potres, ki je prizadel Ljubljano leta 1895, tudi Studencu ni prizanesel. Toda v času nenehnega tresenja tal je bila disciplina pri bolnikih hvalevredna. Zasluge za to je imelo strežniško osebje, ki je ohranilo trezno presojo in bolnike preselilo v pritlične prostore. Čas prve svetovne vojne je Studenec preživljal brez hujših pretresov, če ne štejemo primanjkovanja živeža v letu 1915 in italijanske granate, ki je padla v močvirje ob bolnišnici. Toda istega leta je stavba dobila tudi električno razsvetljavo in vodovodno omrežje, kar je precej izboljšalo bivanjske razmere.

Med obema vojnama

Z nastankom nove države se je tudi državna umobolnica vključila v novonastalo jugoslovansko provinco usmiljenih sester pod vodstvom slovenskih predstojnikov. V času med obema vojnama so pacienti, predvsem tisti, ki so imeli proste izhode, zaradi prepoznavnosti hodili naokoli oblečeni v rdeče in modre površnike. Staroselci iz okoliških vasi pa so vedeli povedati, da tu niso bili le bolniki, temveč tudi povsem zdravi ljudje. Nezakonski otroci mestne gospode, ki so bili zavrženi, da ne bi po njih dedovali.

Dolgih petindvajset let, od 1909 do 1934, je bil ravnatelj bolnišnice prim. dr. Stevo Divjak. Strokovni predstojniki pa dr. Fran Göstl, univ. prof. ddr. Alfred Šerko in prim. dr. Mihael Kamin. Strokovna in znanstvena raven slovenske psihiatrične službe se je prav po zaslugi teh treh velikih mož slovenske psihiatrije prvikrat dvignila na tedanjo evropsko primerljivo raven, kvalitetnejše pogoje za delo in bivanje pa so končno dočakale tudi sestre usmiljenke.

Druga svetovna vojna

Tik pred 2. svetovno vojno je imela slovenska psihiatrija 1370 standardnih psihiatričnih postelj. Šestega aprila 1941 je bilo ob pokanju granat vsem jasno, kaj se dogaja. Pri rajonskem odboru OF v Polju je bila takrat že organizirana sanitetna skupina, v kateri so bili mag. Igor Kraut, dr. Rihard Gregorčič, dr. Andrej Jenko in dr. Janez Kanoni. Naloga tega odbora je bila nudenje zdravstvene pomoči, organiziranje in ureditev mesta za zdravljenje znotraj bolnišnice na Studencu in v njenih objektih, organiziranje sanitetnih tečajev ter pomoč partizanskim enotam s sanitetnim materialom. Skoraj leto dni so zaupniki OF lahko slepili okupatorja, dokler njihova aktivnost znotraj bolnišničnih zidov ni bila izdana fašistom. Po kapitulaciji Italije so bolnico na Studencu zasedli Nemci in jo z vsemi objekti razen enega, ki ga je vodil prim. dr. Niko Vončina, spremenili v SS lazaret.

Novonastale razmere

Za samostojno in strokovno delo v okviru medicinske fakultete Univerze v Ljubljani je bilo treba obnoviti katedro za psihiatrijo, zato je bil jeseni 1945 dr. Janez Kanoni imenovan za izrednega profesorja na medicinski fakulteti, predstojnika katedre za psihiatrijo ter direktorja studenške bolnišnice. Skoraj deset let je trajal boj za priznanje psihiatrije kot medicinske stroke in njen prostor pod soncem. Leta 1954 se je nevropsihiatrična klinika razdelila na dve samostojni kliniki, nevrološko in psihiatrično.

Istega leta je bilo ustanovljeno društvo za socialno pomoč bolnikom, ki je proučevalo položaj bolnikov. Skrbelo je za izboljšanje njihovega socialnega položaja in resocializacijo po odpustu iz psihiatrične ustanove. Sredina petdesetih let tako z vidika slovenske psihiatrične stroke pomeni oranje ledine na področju rehabilitacije duševno obolelih oseb.

Leta 1964 je Skupščina SRS opredelila načrt, ki je bil skrbno usklajen z delom nevropsihiatrične sekcije v okviru Slovenskega zdravniškega društva. Predvideval je povečanje psihiatričnih postelj za 500 enot, ustanovitev posebnega dispanzerja za alkoholike in posebnega zavoda za psihično alterirane delikventne osebe. Predvidel je tudi pedopsihiatrične oddelke, večje število dispanzerjev, vzpostavitev psihoterapevtske sekcije ter vpeljal centralni register hospitaliziranih psihiatričnih pacientov.

Psihiatrična klinika danes

Leta 2001 je PKL na Studencu dobila nov, najsodobnejši bolnišnični objekt za intenzivno psihiatrično zdravljenje. Bolnišnica na Studencu je bila ves čas nekaj posebnega. Bila je ena redkih, ki je bila že na začetku svojega delovanja umeščena v nove objekte in ne v gradove, kot je bila praksa drugje v svetu, še zlasti v Gradcu (Feldhof) in na Dunaju (Steinhof). Psihiatrična klinika v Ljubljani je ena redkih zdravstvenih ustanov, ki ni v rdečih številkah, in edina psihiatrična ustanova na svetu, ki je pred nekaj leti prejela laskavo evropsko nagrado za kakovost European Quality Award. Nagrado so dobili na podlagi analiz in priporočil Sokratovega inštituta in švicarskega inštituta za standarde kakovosti. Ljubljanska psihiatrična klinika je danes resnično izjemno odprta klinika: vsakdo se lahko sprehodi na Studenec in se prosto giblje po bolnišnici in oddelkih. Nobenega varnostnika ali vratarja ne bo srečal, ki bi ga spodil, češ da tu nima česa iskati.