petek, 12. 6. 2020

Konflikt ali nasilje?

Avtorica: Tjaša Hrovat, Društvo za nenasilno komunikacijo

Težnja človeka, da z drugimi ljudmi spleta odnose, je ena njegovih najznačilnejših lastnosti, ki lahko bistveno prispeva k osebnemu zadovoljstvu in dobremu psihofizičnemu zdravju. Odnosi, ki jih ustvarjamo, so različni, a najpomembnejši so zagotovo tisti, v katerih nam uspe doseči bližino. 

Bližina z drugimi pomeni občutek sprejetosti, varnosti, ljubljenosti, občutek, da smo vredni in pomembni. Hkrati smo v odnosih z najbližjimi tudi najbolj ranljivi. A še vedno varni. V večini odnosov smo varni, tudi kadar doživljamo težke preizkušnje. Še vedno ljubljeni. V odnosih, kjer je prisotno nasilje, pa je bližina le navidezna: v takem odnosu nikoli nismo zares varni. Bistvena razlika med nasiljem in konflikti je namreč ta, da nasilje odnose uničuje, konflikti pa nudijo priložnost, da odnos okrepimo in poglobimo. Uspešno razrešen konflikt nima zmagovalcev in poražencev, a pot do tega je včasih dolga.
Morda bomo hitro dosegli, kar želimo, če za rešitev konflikta uporabimo nasilje. Zato se zdi, da nasilje deluje. A to je le utvara: z nasiljem bomo namreč prizadeli sočloveka in poškodovali odnos, pogosto nepopravljivo. Prav zaradi uničevanja odnosov nasilje dolgoročno ne škoduje le osebi, ki ga doživlja, temveč tudi tistemu, ki ga povzroča.
V času izolacije ali drugih obdobjih, ko smo prisiljeni večino časa preživeti z najožjimi družinskimi člani, so nestrinjanje, nestrpnost in konflikti lahko pogostejši, kar je povsem normalno. V vsakem odnosu je lahko prostor za konflikt: prostor za trk različnih želja, potreb in interesov. Celo prav je, da je tako, saj to pomeni, da se počutimo dovolj varni, da izražamo svoje želje in potrebe. Pomembno pa je, da konflikte rešujemo nenasilno. Tudi med konfliktom se bomo lahko počutili neprijetno, a pri tem ne bomo ogroženi, posledice uspešno razrešenega konflikta pa bodo pozitivne, ne pa škodljive. Cilj reševanja konflikta je dogovor, ki je uresničljiv in sprejemljiv za vse vpletene osebe, ta pa je dosegljiv le takrat, ko med osebama obstaja ravnovesje moči, oziroma takrat, ko oseba z več moči te ne zlorablja za dosego svojega cilja. Zloraba moči je namreč nasilje in nasilje ima povsem drug cilj. Ta je drugi osebi škodovati, si jo podrediti, jo v nekaj prisiliti in podobno.

Če imate v odnosu občutek, da morate zatirati veliko svojih želja in potreb, če se morate večino časa prilagajati in izpolnjevati želje in potrebe drugega, če se druge osebe morda bojite ter ob tem doživljate še razne druge oblike nasilja, potem je to znak, da ne gre za konflikten odnos, ki ga lahko s svojim trudom in prilagajanjem izboljšate, temveč doživljate nasilje. Poiščite pomoč. Pravico imate, da ste v svojih odnosih varni ali da jih varno zapustite, če ugotovite, da v njih ne želite več vztrajati.

RAZLIKA MED KONFLIKTOM IN NASILJEM

KONFLIKT

NASILJE

Moč med osebami je enakomerno razporejena alifluidna, lahko tudi neenakomerna (učiteljica-učenka).

Moč je neenakomerno razporejena. Oseba, ki izvaja nasilje, ima več moči (fizične ali socialne, pozicijske …) od osebe, nad katero izvaja nasilje.

Gre za neprijetno doživetje.

Gre za nevarno in škodljivo doživetje.

Lahko ima pozitiven vpliv (ugodno razrešen konflikt odnos poglobi).

Ima negativen vpliv na žrtev, povzročitelja in opazovalce.

Konflikti so neizogibni.

Nasilje lahko preprečimo in smo ga dolžni preprečiti.

Konflikte doživljajo vsi.

Nasilje doživljajo in povzročajo le nekatere osebe.

Posredovanje ni nujno.

Posredovanje je nujno.

Konfliktov ni treba preprečevati.

Nasilje je treba preprečevati.

Namen je uskladiti nasprotujoče si interese, želje.

Namen je drugo osebo ponižati, prestrašiti, uničiti, ji škodovati (zavedno ali nezavedno).

Konfliktu se lahko izognemo ali ga prekinemo.

Na to, ali bo druga oseba do nas nasilna, skoraj nimamo vpliva.

Lahko gre za enkraten dogodek.

Gre za ponavljajoče se vedenje ali hujši enkratni dogodek.

Odgovornost je na strani vseh vpletenih.

Odgovornost je na strani osebe, ki nasilje povzroča.



Avtorici tabele: Katja Zabukovec Kerin in Tjaša Hrovat, Društvo za nenasilno komunikacijo