petek, 13. 12. 2019

Mestni golobi – sožitje ali disharmonija?

Golobi so meščani številnih evropskih mest. V urbanem okolju imajo svoje stalno prebivališče, z meščani si delijo prostor celo na najuglednejših mestnih lokacijah.
Avtorica: Veronika Sorokin

V Ljubljani se z njimi dnevno srečujemo v parkih, na mestnih ulicah, trgih, na živilski tržnici in povsod, kjer ljudje tudi kaj pustimo za sabo. Ponavadi se jih ne razveselimo, ko smo primorani tistih pet minut oddiha na mestni klopci deliti z njimi in jih opazovati, kako neumorno zobajo ostanke hrane.

Čeprav ima misel nanje grenak priokus, ob neizogibnih srečanjih z golobi pa si prizadevamo ohraniti dobršno mero distance, se da o njih vendarle povedati tudi kaj pozitivnega. O golobih kroži nemalo očarljivih legend, njihov simbolni pomen pa se veže na pomembne vrednote, kot so upanje, ljubezen, sreča in mir. Ikoničnih mest, stičišč starih civilizacij, kot so Rim, Benetke ali Krakov, si brez golobov na osrednjih trgih niti ne znamo predstavljati. Prizori z jatami golobov, ki preletavajo mestno jedro, za njimi pa razposajeno skačejo otroci in jih plašijo, so se tako rekoč vtisnili med najprivlačnejše mestne prizore.

Začarani vitezi ali leteče podgane?

Krakovčani denimo ne skrivajo ponosa nad legendo, po kateri naj bi bili golobi začarani vitezi in ki sega v čas vladavine šlezijskega vojvode Henrika IV. Pravičnega iz 13. stol. Na tamkajšnjem glavnem trgu je po njihovi zaslugi vedno živahno, fotografski utrinki z golobi, ki se ujamejo v kader, pa so sploh zelo cenjeni. Da o Trgu sv. Marka v Benetkah niti ne govorimo. Priljubljenost so si golobi navsezadnje priborili tudi kot pismonoše, kar je bila v obeh svetovnih vojnah 20. stol. sicer skrajna, a zanesljiva možnost prenašanja vojne pošte iz obkoljenih krajev. Če so bile bodisi zaradi topniškega obstreljevanja ali sabotaž vse druge brzojavne poti prekinjene, so se golobi pismonoše izkazali za optimalno rešitev. Zaradi izjemnih sposobnosti navigacije v prostoru in hitrega ter vztrajnega letenja so jih v izrednih vojnih okoliščinah s pridom uporabljali tudi za daljše, celo 1000-kilometrske razdalje. Golob nasploh velja za prvo udomačeno ptico, človek pa ga je za prenos pomembnih sporočil uporabljal že v antiki.
Od kod torej tako močen, odklonilen odnos do mestnih golobov? Tudi v Ljubljani jih z znano skovanko namreč radi poimenujemo kar leteče podgane, saj nas njihova množičnost spominja na nečistočo in z njo povezano nevarnost prenosa morebitnih bolezni.

Kdo smo mi, mestni golobi?

Domači golob (Columbia livia domestica) je stalni prebivalec tudi v Ljubljani. Velja za podvrsto udomačenega skalnega goloba, ki je v 11. stoletju gnezdil v hišah. Gre za srednje velike, kompaktno grajene ptiče s polnimi in zaobljenimi prsmi ter izvrstnimi letalskimi sposobnostmi, saj lahko z odsekanimi zamahi letijo hitro in spretno. Golobi pijejo s kljunom, potopljenim v vodo, in so edina vrsta ptic, ki pije s sesanjem. Glede gnezdišč niso pretirano zahtevni, gnezdijo v vseh letnih časih, izbira lokacij pa je zelo raznolika. Gnezdijo v stavbnih odprtinah, blokovskih nadstreških, na okenskih policah, balkonih in podstrešjih, kar je za meščane še posebej moteče.
So predvsem rastlinojedi in semenojedi, vendar so se ob večstoletnem prilagajanju na območja s strnjeno človeško poselitvijo navadili tudi na hrano iz urbanega okolja, ki jo najdejo na mestnih ulicah, trgih in med odpadki. Pomanjkanja ne trpijo, so iznajdljivi oportunisti. Do drugih vrst niso problematični, jih je pa seveda kaj hitro lahko preveč zlasti tam, kjer je hrana.

Kako v praksi

Na območju Ljubljane in okolice so ob popisu ptic leta 2013 našteli od 9.608 do 11.320 gnezdečih parov domačih golobov, po oceni iz knjige Ptice Ljubljane in okolice (Oddelek za varstvo okolja, Mestna občina Ljubljana, 2013) naj bi v naši prestolnici živelo nekaj več kot 20.000 golobov. So kar številni, v koledarskem letu imajo do dva legla, kar pomeni tudi veliko iztrebkov. Po splošnih ugotovitvah naj bi en golob letno proizvedel približno 12 kilogramov iztrebkov, kar je pri končnem izračunu tako množične populacije skrb vzbujajoče. Ob tem sta tudi podatka, da je bilo gnojilo iz golobjih iztrebkov ali gvana za kmetijske namene zelo cenjeno in da so jih v Angliji v 16. stoletju uporabljali kot ključno sestavino pri izdelavi smodnika, le kisla tolažba.
Vsakdo se namreč bolj ali manj ubada z mislijo o škodljivem vplivu golobjega gvana na pročelja stavb, saj lahko jedka snov v iztrebkih povzroči poškodbe na objektih. V golobjem gvanu je namreč visok delež sečne kisline z visoko vrednostjo pH, in sicer med 3 in 4,5. Zato je treba nečistočo odstranjevati pravočasno in redno, kar vsaj nekoliko ublaži škodo.
Prepoved ljubiteljskega krmljenja golobov na javnih zelenih površinah v mestu, ki velja od sredine leta 2015, je vsekakor umestna. Golobi si namreč znajo hrano brez težav poiskati sami. Naslednji ukrep, namenjen preprečitvi zbiranja, gnezdenja in zadrževanja golobov v naši bližini, je postavitev različnih mehanskih ovir, za kar na Mestni občini poskrbijo ob vsaki večji prenovi stavb v mestu.

Skozi oči Tjaše Zagoršek, varstvene ornitologinje iz Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije

Mestni golobi so stalni prebivalci številnih evropskih mest. Kaj jim je v urbanem okolju tako zelo všeč?

Naseljevanje ptic v človeška naselja je naravni proces, ki se odvija od samih začetkov naseljevanja. Sodobno urbano okolje je življenjski prostor številnih vrst ptic, ki tu najdejo optimalne pogoje za razmnoževanje, prehranjevanje in počivanje. Nekatere vrste so se na urbano okolje uspešno prilagodile, v njem se tudi dobro počutijo. To med drugim (poleg denimo številnih priljubljenih ptic pevk) velja tudi za golobe. Mestno okolje jih privlači, ker jim nudi ustrezna gnezdišča in počivališča, obenem pa jim zagotavlja tudi varnost pred naravnimi plenilci. V urbanem okolju najdejo dostopne vire hrane, v zimskem času pa so temperature v mestu nekoliko višje kot v okoliških neposeljenih območjih.

Mestni golobi so si od nekdaj znali poiskati svoje mesto v urbanem okolju. Zaradi biotske pestrosti se jih gotovo ne sme kar »zradirati«?

Domači golobi se na območju Ljubljane pojavljajo vse leto. Njihove gnezditvene gostote so največje v središču mesta in pojenjajo v obmestni kulturni krajini. Vendar v mestnem okolju večinoma niso priljubljeni. Čeprav je njihova navzočnost za marsikoga moteča, današnja zakonodaja, ki temelji na sodobnih ekoloških spoznanjih in etiki, ne dopušča drastičnega poseganja v populacijo golobov. Vsekakor je nedopustno, da bi jih zdesetkali do mere, ki bi bila po godu tudi občutljivejšim meščanom. Obenem pa so metode za doseganje teh ciljev tudi širše družbeno nesprejemljive. Vsako živo bitje ima v naravi svoje mesto, tudi mestni golobi.

Do kolikšne mere je omejevanje golobje populacije v Ljubljani vseeno potrebno in dopustno?

Na Društvu za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije nimamo pristojnosti ne za uvajanje ne za izvajanje tovrstnih ukrepov. Pomagamo lahko predvsem z znanjem, ki ga o teh vrstah ptic in njihovi ekologiji imamo, pri čemer naj poudarim, da je treba pri učinkovitem reševanju te problematike vedno izhajati iz dobrega poznavanja konkretne situacije. V takšnih primerih, torej tudi glede upravičenosti za morebitno omejevanje golobje populacije, je navadno potrebna izvedba predhodne študije, ki bistveno pripomore k ovrednotenju problema na mestu samem.

Postavljanje golobnjakov in nadomeščanje znesenih jajc z umetnimi ter uporaba sterilizacijskega sredstva so denimo najpogostejši načini spopadanja z naraščajočim številom golobov. Uporabljajo jih mnoga evropska mesta. So na voljo morda še kateri?

Poseganje v golobjo populacijo z namenom zmanjšanja njihove številnosti ni merodajni ukrep, čeprav pozivi k temu niso redki. Namesto tega je v mestnem okolju za zmanjšanje njihovega števila mogoče aplicirati nekaj drugih ukrepov, s katerimi zmanjšamo privlačnost okolja za to vrsto: zmanjšanje dostopnosti antropogenih virov hrane v naseljih ter števila primernih gnezdišč oziroma počivališč. Predvsem pri slednjem ukrepu pa je treba pred izvedbo oceniti morebitne neželene stranske učinke, denimo poslabšanje stanja habitata tudi za druge živalske vrste. Kot zakonite lahko omenim še ukrepe za plašenje, za katere pa se je v dosedanjih poskusih žal izkazalo, da so učinkoviti le kratkotrajno ali pa sploh ne delujejo. Obenem pa so nekatera odvračala (npr. zvočna) zelo moteča za prebivalce, v danem primeru morda celo bolj kot prisotnost in aktivnost ptic samih

Gorazd Maslo, Odsek za razvoj podeželja, Mestna občina Ljubljana

Živali in ljudje živimo v mestih in na podeželju v okolju, ki ga je v preteklosti ustvaril človek in ga preustvarja še danes, zato mora poskrbeti tudi za ravnovesje v tem okolju. To namreč ni naravno okolje, kjer bi se različne živalske vrste uravnavale same, zato zgolj z mehkimi ukrepi ne moremo uravnavati populacije tako mestnih golobov kot sivih vran. Številnost populacije domačega goloba se je v preteklosti uravnavala s kontracepcijskimi sredstvi, ki so se dodajala hrani. Ta ukrep se na populaciji domačega goloba v Ljubljani še vedno pozna, vendar pa se bo brez aktivnih ukrepov v populacijo v bodoče prav gotovo to spremenilo. Opozoril bi, da za bolne in poškodovane domače golobe ni poskrbljeno, saj po mnenju Ministrstva za okolje in prostor domači golob ni prostoživeča žival, čeprav so domači golobi tudi potomci skalnih golobov in z lahkoto poseljujejo habitate v naravi. Za prostoživeče živali, ki so bolne in poškodovane, Ministrstvo za okolje in prostor zagotovi sredstva, tako da je zanje poskrbljeno v zavetiščih. Prav tako nihče ne spremlja zdravstvenega stanja ptic, kot sta domači golob in siva vrana v mestu. Ptice so lahko prenašalke različnih bolezni, kot so salmonela, klamidija in razne druge zoonoze. Analize se opravijo le v primeru pogina 2 ali 3 osebkov. Nevarnost, da pride do okužbe človeka, je sicer zelo majhna, vendar pa je možna ob vdihavanju aerosolov pri pometanju iztrebkov.