torek, 21. 5. 2019

Mestni štipendist - krajinski arhitekt Gašper Habjanič

V ozadju zavesti je vrnitev v Ljubljano stalno prisotno vprašanje
Avtorica. Nada Breznik

Magistriral je na Biotehnični fakulteti v Ljubljani. Na predlog fakultete je bil leta 2014 imenovan za najboljšega študenta krajinske arhitekture v Evropi. Bil je aktivni član Društva študentov krajinske arhitekture ter član vodstva evropskega združenja študentov krajinske arhitekture (ELASA). V okviru osebnega projekta Linescapes raziskuje pomen in vlogo prostoročne risbe v krajinski arhitekturi.

Kako to, da si se pri izbiri študijske izmenjave odločil prav za Nemčijo? Kakšne so prednosti in morebitne slabosti v primerjavi s študijem v Ljubljani?

Že na začetku svoje študijske poti na Univerzi v Ljubljani sem prišel v stik z mednarodnim združenjem študentov krajinske arhitekture, zato sem se v okviru tega udeleževal številnih srečanj po Evropi in prišel v stik s študenti krajinske arhitekture z drugih univerz. Opazil sem podobnosti pa tudi razlike v programu in poučevanju med študijem pri nas in v tujini. Ker me je zanimalo, kako krajinsko arhitekturo poučujejo drugod, sem se med študijem odločil tudi za izmenjavo Erasmus. Ta radovednost me je za en semester pripeljala do Freisinga na Bavarskem.
Razlike pa niso le v programu, ampak tudi v kulturnem in profesionalnem okviru, v katerem se študij odvija. V Berlinu, na primer, imajo študenti veliko več možnosti povezovanja s stroko v Nemčiji in po svetu. Odhajajo na ekskurzije na različne konce sveta ter med študijem nabirajo delovne izkušnje v katerem od številnih krajinskoarhitekturnih birojev v okolici. Pri nas so te možnosti veliko bolj omejene. Predvsem je nabiranje delovnih izkušenj med študijem v Sloveniji trenutno skoraj nemogoče, saj ni kritične mase krajinsko arhitekturnih birojev, kjer bi študenti lahko opravljali prakso.
Po drugi strani pa je študij krajinske arhitekture na Univerzi v Ljubljani izjemno dober. V letih, ko sem se družil s študenti iz ostalih evropskih držav in odkar sem v Berlinu, sem dobil vpogled v druge študijske programe. Po mojem mnenju je program na Biotehnični fakulteti eden najboljših v Evropi. To je potrdila tudi uvrstitev našega oddelka med 13 najboljših šol za krajinsko arhitekturo na svetu. Zadovoljen sem in hvaležen, da sem študiral v Ljubljani.

Kaj ti je pomenila nagrada, ki si jo prejel leta 2014?

Ob zaključku moje študijske poti me je prijetno presenetila nagrada za najboljšega študenta krajinske arhitekture na 2. stopnji študija v Evropi. Podeljuje jo European Council of Landscape Architecture Schools. Poleg tega mi je Biotehnična fakulteta Univerze v Ljubljani podelila tudi nagrado za izjemne študijske dosežke. To mi je vsekakor dalo motivacijo in zanos pri vstopu na strokovno pot.
Letos sem v aprilu prejel novico o dveh nominacijah za projekt Wald. Berlin. Klima., katerega oblikovanje sem vodil od začetnih zasnov do izvedbe leta 2016. Projekt je bil nominiran za najboljši krajinskoarhitekturni projekt v Nemčiji ter za German Design Award 2020.
Imam to redko srečo, da sva se oba s partnerico odločila, da po študiju želiva nabirati izkušnje v tujini. Berlin je bil presečišče najinih želja, čeprav pred selitvijo o njem nisva vedela veliko. Zaradi gostote birojev ponuja veliko možnosti za nabiranje izkušenj, razvoj in vstop na profesionalno pot. Predvsem pa je kakovost življenja v Berlinu tisto, zaradi česar sem tu že 4 leta. Mesto je prijetno in kljub velikosti nima hektičnega karakterja ostalih velemest po svetu.

Kakšni so cilji projekta Linescapes, ki ga razvijaš?

Že od konca študija dalje razvijam projekt Linescapes. Kar se je začelo kot osebni hobi in motivacija za nadaljevanje skiciranja tudi po študiju, se je počasi razvilo v veliko več. Danes s partnerico Sonjo Rozman, prav tako krajinsko arhitektko, raziskujeva pomen ročne risbe za arhitekturne stroke v digitalni dobi. Ročno risanje poučujeva tako preko spletnih platform in socialnih medijev, kot tudi v živo v Berlinu. Kot gostujoča strokovnjaka občasno spremljava študentske ekskurzije različnih nemških univerz.

Ali sodeluješ s slovenskimi krajinskimi arhitekti? Razmišljaš o morebitni vrnitvi?

V Ljubljani sem bil soavtor vizije in načrta za mestni park Rakova jelša, ki povezuje Ljubljano z Barjem. Sodeloval sem tudi pri habitatu za tigre v ljubljanskem živalskem vrtu.
Trenutno imam s Slovenijo profesionalno malo stika, čeprav upam, da ga bo kljub oddaljenosti mogoče spet navezati. Če ne prej, morda ob vrnitvi v Slovenijo. O tem sicer ne razmišljava, a to vprašanje vseeno ostaja v ozadju zavesti.