petek, 27. 7. 2018

Namakanje v preteklosti Ljubljane

Voda je naravni in večni element mesta Ljubljane, brez katerega ne bi bilo življenja. Izginulo Barjansko jezero, Ljubljanica in številni potočki so tisočletja omogočali lov, brodarjenje, trgovino in pozabljene rituale čaščenja vodnih bitij.
Avtor: dr. David Petelin

Praprebivalci Ljubljane so častili številna vodna mistična bitja. Iz časa latinske Emone sta poleg klasičnih grško-rimskih božanstev Aheloja in Fonta najbolj znani avtohtoni ljubljanski božanstvi moško Laburus in žensko Ekorna/Ekvorna (lat. Aecorna, Aequurna). Voda je po vrsti etimoloških razlag dala ime mestu in mestnim predelom (Laibach, Ljubljana, Prule, Vodmat), v nekdanjem barjanskem močvirju pa je po antični grški legendi o Argonavtih prebival zmaj, ki od baroka naprej heraldično simbolizira mestno moč, pogum in veličino.

Toda tako kot sedinamično spreminja človeško razumevanje sveta, se je spreminjal tudi odnos do vode. Ljudje so vodo izkoriščali, trošili, se v njej namakali, kopali, umivali, plavali, uživali ter utapljali skozi prizmo kulturne zgodovine iz različnih vzgibov in razlogov: zdravstvenih, higienskih, religioznih, ekoloških, športnih ali pa zgolj družabnih. Rimljani so v naše kraje prinesli svojevrsten odnos do vode, kakršnega je moderni evropski meščan ponovno odkril šele v 19. stoletju. Voda je bila v antičnih mestih znak izobilja, blagostanja in omike. Rimski inženirski um je poleg praktične kanalizacije in oskrbe s pitno vodo preko akvaduktov ter številnih vodnjakov vodo izkoristil predvsem za telesni užitek, lepoto in družbene obrede. Rimsko izkoriščanje prostega časa (lat. otium) je med drugim zapovedovalo obvezno obiskovanje zasebnih ali javnih kopališč (lat. thermae), bogatejši sloj vsak dan: ženske dopoldne in moški popoldne, nižji sloj pa vsaj na nekaj tednov.

Emonska kopališča so bila simbol izobilja, blaginje in omike

Antična Emona je imela po sedaj znanih arheoloških izkopavanjih dve javni kopališči, eno na območju nekdanje tovarne Šumi ob Slovenski cesti (insula XXXIX) ter drugo iz 4. stoletja ob Aškerčevi in Zoisovi cesti s 40 m² velikim plavalnim bazenom ter z javnim straniščem (insula XVII), kjer je načrtovana nova Narodna in univerzitetna knjižnica. Rimske terme, ki so bile v lasti mesta ali države in brezplačne za obiskovalce, so imele po navadi potilnico, bazen s toplo vodo za spiranje potu, bazen z mrzlo vodo, prostor za masažo in telovadbo. Nekatere terme so bile opremljene s skupnimi javnimi stranišči, barvitimi stebrišči, stenskimi poslikavami, bogatimi mozaiki ter s kipi zaslužnih osebnosti iz vrst političnega, športnega, znanstvenega in mitološkega sveta. Emonska kopališča so bila prizorišča družabnega življenja, javne higiene, rekreacije, iger in telesne kulture (športa) ter prostor za neformalna srečanja. Premožnejši Emonci pa so imeli celo svoja zasebna kopališča (insula XXXII).

Iz posvetnih bazenov v krščanske krstilnice

Tisočletni rimski imperij se je v 3. stoletju začel počasi razkrajati zaradi nenehnih državljanskih vojn, barbarskih vpadov, neuspešnih administrativnih reform in nesposobne elite. V 4. stoletju je krščanstvo iz judovske verske ločine postalo poglavitno državno religiozno prepričanje ter pustilo drobce tudi v Emoni. Revolucionarne ideje odrešenja in vstajenja po zemeljski smrti, monoteizma ter Kristusovi nauki o ljubezni, nenasilju in odpuščanju so sprva nagovarjali predvsem večinski nižji in brezpravni družbeni sloj. S prevzemanjem egipčanske verske simbolike, rimske arhitekture in grške filozofije pa je krščanstvo postalo sprejemljivo tudi za visoko rimsko družbo. Simbol prehoda v krščansko občestvo je potopitev – krstitev (gr. baptizein), tako kot je v reki Jordan Janez Krstnik krstil Jezusa. Nova vera pa se je kazala tudi v spremembi rimskega mestnega življenja. Bazenčki zasebnikov, ki so jih uporabljali za higieno, zdravje in zabavo, so postali krstilnice (arheološki park za vladno palačo), rimske bazilike, v katerih so bili prostori trgovanja, sojenja in razpravljanja, pa so postale vzor za cerkveno arhitekturo.

Srednjeveško namakanje

V srednjem veku je bilo povsem običajno skupno kopanje obeh spolov, ob obisku je morala žena na možev ukaz celo postreči gosta v kopeli. Toda v 14. stoletju je oblast zaradi izbruhov kuge in cerkvenih moralnih zapovedi začela to z odredbami prepovedovati – sicer neuspešno. Podobno kot v antiki je bilo kopanje predvsem družabnega in zabavnega pomena, meščani so dolgo ostajali v vodi ter se kratkočasili s petjem, glasbo in šalami ter si celo dovolili prinašati hrano in pijačo. Da zaradi večurnega namakanja ne bi dobili izpuščajev, so se kopali nagi. Predvsem pa so se takratni prebivalci namakali v kopališčih. V srednjeveški Ljubljani se prvo kopališče omenja že leta 1260. Takrat je koroški vojvoda Ulrik gornjegrajskim benediktincem v Ljubljani podaril hišo na Novem trgu ter kopališče Padtstuben. Kopališče, ki ga je kasneje upravljal nemški viteški red in so ga imenovali tudi Zgornje (po Zgornjem ali Čevljarskem mostu), je bilo na koncu Brega v bližini gostilne Pri zlati ladjici na otočku sredi Ljubljanice. Spodnje oziroma kapiteljsko kopališče pa je ležalo za stolnico sv. Nikolaja ob nekdanjem samostanu na Vodnikovem trgu, kjer je danes osrednja tržnica.

Puščanje krvi in prostitucija

Leta 1466 se v virih omenja tretje ljubljansko kopališče, ki je bilo na zemeljskem jeziku oziroma na bregu ob sotočju Ljubljanice in Gradaščice, leta 1524 pa je bilo zgrajeno novo kopališče na Starem trgu 6. Kopališčnik ali tudi kopališki padar, odvisno od tega, kdo je bil posestnik, je ponujal masiranje in britje ter zdravniške in ranocelniške usluge. Slednje so v takratnem razumevanju zdravja s puščanjem krvi več kot dobro opravljale pijavke. Bolj kot center zdravja in higiene so bila kopališča shajališče družabnega življenja, priložnosti za dvorjenje in prostitucijo. Meščanke iz boljših družin so se razvpitih kopališč izogibale, dekleta brez priložnosti pa so zahajala po lahek zaslužek v gostilne in kopališča, kjer so si moški po kopanju dali postreči v posebnih kabinah z jedjo, pijačo in drugimi dobrotami kopaliških dekel. Z namakanjem pa je povezano tudi kaznovanje prevarantskih ljubljanskih pekovskih mojstrov, ki so pekli prelahek kruh. Od leta 1593 so vsakega peka, ki so ga mestni veljaki že četrtič zalotili pri goljufanju, sramotno kaznovali z namakanjem v Ljubljanico s potapljalko, ki je bila pri nekdanji kruharni pri Čevljarskem mostu.

Namesto vode puder in parfum

V začetku 18. stoletja so bile nekatere bogatejše meščanske hiše opremljene vsaj z lesenim čebrom, lastna kopališča so imeli skoraj vsi samostani, zato je bilo kopanje v Ljubljanici primerno le še za majhne otroke. Barokizacija mesta pa ni prinesla zgolj nove bleščeče podobe palač, cerkva in trgov, temveč je vplivala tudi na obiskovanje kopališč. Francoska moda lasulj, napudranih lic, moških petk in pravil dvornega obnašanja, ki je tudi s francoščino obnorela Evropo, je iz strahu pred boleznimi odrinjala umivanje s toplo vodo. V »prostaška« kopališča so zahajali le še ljudje iz nižjih slojev, redke zasebne kopalnice so pričele propadati, telesni smrad pa sta aristokracija in visoka meščanska družba poskušali prekrivati z uporabo mokrih robcev in imenitnih parfumov. Še leta 1790 so se mestni očetje zgražali nad dnevnim kopanjem v Ljubljanici, saj so to počeli pomanjkljivo oblečeni ali celo goli moški in ženske. Mestna policija je pohujšljive kopalce preganjala ter jih kaznovala z udarci s palico in korobačem.

Divja mestna kopališča in javna higienska kopališča

Ne glede na modne, nravne in oblastniške zapovedi se je mestno in okoliško prebivalstvo še naprej kopalo na številnih divjih kopališčih okrog mesta. Eno izmed teh je bilo Marijino kopališče tik nad izlivom Gradaščice, kamor je rado zahajalo naraščajoče vojaštvo, mladina pa se je namakala v Pasjem brodu v okljuku Gradaščice med Vičem in Kolezijo. Na Koleziji (imenovani po mlinarju Petru Koleziji iz 16. stoletja) pa še danes vse od sredine 19. stoletja stoji najstarejše delujoče mestno kopališče, sprva leseno s kopalnimi kabinami, po drugi svetovni vojni pa s 50-metrskim betonskim bazenom. Da so bila tudi v 19. stoletju za kopanje in plavanje priljubljena nabrežja okoliških rek, priča tragična utopitev knjižničarja, poliglota in intelektualca evropskega pomena Matije Čopa. Utopil se je v tolmunu v Savi pri Tomačevem leta 1835 in v njegov spomin je bližnji prijatelj Prešeren spesnil Krst pri Savici. Mestna oblast je šele v drugi polovici 19. stoletja z županom Ivanom Hribarjem in novim duhom modernizacije mesta razmišljala tudi o ureditvi javno dostopnih toplih kopališč za splošno higieno s kadmi oziroma prhami. Ta kopališča so delovala še v sedemdesetih letih 20. stoletja, in sicer pri hotelu Slon (15 kadi, 7 prh in parna kopel), na Kolodvorski ulici (5 kadi in 18 prh), na Miklošičevi cesti (6 kadi, 17 prh in parna kopel) ter na današnji Njegoševi cesti (7 kadi ter 8 prh). Po drugi svetovni vojni pa je bilo zgrajeno še novo v savski stanovanjski koloniji.

Kopališče Ilirija – rojstvo slovenskega tekmovalnega plavanja

Reke in bazeni pa niso služili le za kratkočasje, čistočo in zabavo, temveč so bili tudi poligon za športno udejstvovanje. Leta 1907 je bil ustanovljen Ljubljanski sportni klub (LSK, danes Veslaški klub Ljubljanica), kjer so se člani poleti poleg plavanja in skakanja s skakalnice v vodo ukvarjali s tenisom, pozimi pa z drsanjem in sankanjem v Tivoliju. Iz ljubljanskega nogometnega kluba Ilirija (1911) pa ni izšla samo današnja NK Olimpija, temveč tudi plavalna sekcija (1919), ki je zlato dobo tekmovalnega plavanja dosegla med svetovnima vojnama. Maja 1929 je namreč po načrtih vsestranskega Stanka Bloudka zraven letnega telovadišča ljubljanskega Sokola zrasel najsodobnejši bazen Ilirija v Kraljevini Jugoslaviji. Zgodovina športne infrastrukture v Tivoliju sega v konec 19. stoletja, ko je Klub slovenskih biciklistov Ljubljana leta 1897 postavil velodrom, kasneje spremenjen v telovadišče, za gostilno Keršič in pivovarno Union je bilo nogometno igrišče ilirjanov, ob Celovški cesti je ležalo družinsko teniško igrišče Kozlerjev, po drugi svetovni vojni pa sta zrasla tam še Bloudkova Hala Tivoli (1965) in kopališče Tivoli (1973, arhitekt Fedja Košir).

Od Špice do Atlantisa

Na desnem bregu Ljubljanice pri današnji Livadi je bilo eno redkih predvojnih organiziranih kopališč, ki sta ga sestavljala dva lesena bazena, dolga kakih 20 in široka 6 metrov, iz lesenih tramov – plohov, potopljenih v strugo Ljubljanice, kar je omogočalo nemoten pretok vode. Zaradi z žico obdane Ljubljane je bilo med okupacijo odprto še kopališče med Špico in Prulskim mostom na levem bregu Ljubljanice. Pogumnejši so se tudi v času socializma kopali v Malem grabnu in Gradaščici, pri Šternu pa z železniškega mostu celo skakali v Savo. Po vojni je tovarna papirja Vevče zgradila moderno kopališče z bazenom, ki se je polnil s toplo vodo, v nacionaliziranem parku barona Codellija pa je v šestdesetih letih nastalo letno kopališče Kodeljevo, prav tako po načrtih Stanka Bloudka. Leta 2005 je Ljubljana v BTC-ju s pomočjo zasebnega investitorja pridobila enega največjih vodnih parkov v Evropi, ki nosi ime po znamenitem potopljenem mestu – Atlantis.