torek, 17. 12. 2019

Odkrivamo vesolje

Pogovor s prof. dr. Tomažem Zwittrom o dosežkih slovenskih znanstvenikov
Avtorica: dr. Tanja Pihlar

Prof. dr. Tomaž Zwitter je po rodu Ljubljančan. Raziskuje medzvezdni prostor, enojne in dvojne zvezde ter sestave in razvoj naše Galaksije. Sodeluje v številnih mednarodnih raziskovalnih ekipah in je (so)avtor vrste znanstvenih člankov z visokim indeksom citiranja. Na Fakulteti za fiziko in matematiko svoje znanje posreduje mladim generacijam fizikov in astrofizikov. Ukvarja se s tudi s popularizacijo znanosti: prisluhnete mu lahko v radijski oddaji Frekvenca X o astronomskih raziskavah na Valu 202.

Po izobrazbi in poklicu ste astrofizik. Kakšen poklic je to?

Kdor želi biti astrofizik, mora najprej študirati fiziko. Ta vam omogoči, da se naučite razumeti svet s fizikalnimi zakoni in graditi fizikalne modele razlag – predstavljati si možne relacije med pojavi, iskati posledice in ugotavljati, ali se ujemajo z meritvami in opazovanji, ter po potrebi dopolniti razlago. Tovrsten model razlage uporablja tudi astrofizik pri raziskovanju vesolja. Pri njegovem delu sta pomembna tudi matematika in računalništvo; dela tudi z velikimi količinami podatkov in umetno inteligenco, nenazadnje ga mora vse to tudi veseliti. Študentje astrofizike v času študija pridobijo sorazmerno široko izobrazbo in so zaposljivi tudi na drugih področjih.

Zakaj raziskovanje vesolja privlači človeka?

Ko se znoči in tudi čez dan, ko vidimo na nebu Sonce in Luno, se zavemo, da obstaja še nekaj zunaj nas. Že od nekdaj je vse kulture in civilizacije privlačila zgodba o podobi sveta, o njegovem nastanku in so ob tem ustvarile svoja verovanja. V zadnjih desetletjih na ta vprašanja zelo kvalificirano odgovarja znanost. Pri raziskovanju nas žene zvedavost, po njeni zaslugi smo prispeli do točke, na kateri smo danes.

Med drugim sodelujete tudi z Evropsko vesoljsko agencijo. Nam lahko poveste kaj več o svojih raziskavah?

Astrofizika ni nacionalna veda, ki bi se gojila samo znotraj neke države. Poleg tega vsaka država, ki da kaj nase, goji tudi to vedo. Zato se povezujemo z drugimi in sodelujemo v različnih mednarodnih kolaboracijah. Država za naše raziskave ne namenja dovolj denarja, da bi bili lahko konkurenčni glede na vložena sredstva, pač pa smo konkurenčni po znanju in delu. V tem pogledu smo enakopravni partnerji v mednarodnih kolaboracijah, kjer je pomembno, kaj narediš, in ne, od kod prihajaš. Kolegica dr. Dunja Fabjan, na primer, raziskuje skupine galaksij in njihove lastnosti, pri čemer sodeluje z univerzami v Trstu, Münchnu in Seattlu. Že vrsto let z Evropsko vesoljsko agencijo sodelujemo pri projektu Gaia, naša skupina trenutno obdeluje spektroskopske podatke. Ta projekt je močno spremenil naše razumevanje Galaksije – vemo, kako daleč so zvezde in kako se gibljejo, poznamo tudi druge njihove lastnosti. Poleg tega smo vključeni v projekte na Zemlji, s spektrografi lahko na primer določimo kemično sestavo zvezd. Zanimajo nas tudi posebne zvezde, kot so dvojnice, večkratne zvezde, zvezde z izbruhi ipd.

Kakšne koristi imajo vesoljske raziskave za naše vsakdanje življenje?

Pri raziskovanju nas žene zvedavost, zato nas neposredna uporabnost praviloma ne zanima. V astronomiji nas tehnologija vodi do meja možnega, inštrumenti nam omogočajo delati zelo precizne stvari, ki se nazadnje izkažejo tudi praktično uporabne. Takih primerov je veliko. Albert Einstein, na primer pri razvijanju teorije relativnosti ni razmišljal o njeni praktični uporabnosti, danes pa na njeni osnovi deluje navigacijska tehnologija GPS. Materiale, kot so pireks, teflon, zerodur, ki so se prvotno uporabljali za zrcala na teleskopih, lahko danes srečamo v kuhinji.

V projektih sodelujete tudi z domačimi zasebnimi podjetji.

Tako je, v Sloveniji imamo nekaj podjetij, ki so zelo uspešna zlasti pri obdelavi podatkov o Zemlji iz vesolja in so našla nišo na svetovnem tržišču. Praviloma so to manjša podjetja, ki jim to pomeni referenco in sodelujejo pri razvoju novih tehnologij. Če lahko narediš tehnologijo, ki bo uporabna v vesolju, mora biti zelo zanesljiva, ker tam stvari ni mogoče popravljati. Zato morajo biti zelo kvalitetni tudi njihovi izdelki na Zemlji. Z izdelovanjem delov naprav za vesoljske podvige ni mogoče zaslužiti veliko denarja, je pa to dobra referenca.

Kaj pa turistična potovanja v vesolje? Bodo res v bližnji prihodnosti postala nekaj običajnega?

Nekateri o tem zelo radi berejo, osebno pa se mi zdi to ekscesno. Tovrstne ideje praviloma širijo zelo bogati ljudje, ki si s tem izboljšujejo javno podobo in se predstavljajo za nekakšne vizionarje. Takšna zasebna potovanja v vesolje so in bodo tudi še v prihodnosti povezana z velikanskimi stroški, zato masovnega turističnega obiska Marsa in drugih nebesnih teles zagotovo ne bom doživel. So tudi preveč zapletena in tvegana. Vendar ima to tudi pozitivno plat. Pred pol stoletja je na Luno stopil prvi človek, kar nam je omogočilo, da smo spoznali marsikaj o Luni in drugih vesoljskih telesih. Podobno velja tudi za idejo o potovanju na Mars. Državo, ki se bo tega lotila, bo verjetno vodila želja, da bi se izkazala pred mednarodno skupnostjo, in bo to lahko uresničila v naslednjih desetih, dvajsetih letih. Takšnih podvigov se ne lotevamo zaradi ekonomskih koristi, čeprav se po ocenah vsak evro, ki ga vložimo v vesoljske raziskave, šestkrat povrne. Žene nas zvedavost, želimo, da bi na Marsu pristal človek in bi lahko povedal, kaj je občutil.

Kaj menite o možnostih poselitve Marsa in drugih planetov kot alternativi našemu planetu?

To so očitne neumnosti. Mars je zelo neprijazen za poselitev in bi ga bilo treba zelo spremeniti, če bi želeli na njem bivati. Na njem ni zraka (prevladuje ogljikov dioksid), niti vremena, z izjemo občasnih viharjev, je zelo mrzel in suh svet … V primerjavi z njim je katerakoli puščava na Zemlji veliko prijaznejša za življenje. Naše edino upanje je, da naš planet ohranimo v nekakšnem ravnovesju, da bo še naprej ostal primeren za naselitev ljudi. Zemlja bo preživela, tudi življenje na njej bo preživelo, saj ga je zelo težko izkoreniniti; ali bomo preživeli ljudje, pa je veliko vprašanje, zlasti če bomo nadaljevali z uničevalnim početjem.

Kateri ukrepi so po vašem ključni za rešitev podnebne krize?

Predvsem je treba zaustaviti segrevanje našega planeta z izpusti toplogrednih plinov. Namesto termoelektrarn in uporabe fosilnih goriv je treba preiti na obnovljive vire energije. Ker pa je pri njih problem s stalnostjo dobave, menim, da bi morali uporabljati tudi jedrsko energijo, če želimo, da nam bo žarnica gorela tudi čez deset let, ko morda obnovljivih virov, kot sta sonce in veter, ne bo na voljo. Ukrepati je treba zdaj in ne čakati na to, da bodo odkrili nove tehnologije, ki nas bodo rešile. Kar se dogaja, je zelo zaskrbljujoče. V Sloveniji so smreke zaradi lubadarja, ki jih je napadel, postale že ogrožena drevesna vrsta. Podnebje se je toliko spremenilo, da nimajo več ugodnih pogojev za rast. To je mogoče opaziti še marsikje – poletja so vroča, pojavljajo se huda neurja. Naše samouničujoče početje nas lahko vodi k temu, da bi lahko del našega planeta postal povsem neprimeren za poselitev ljudi.