četrtek, 11. 6. 2020

Vedno sledi svojim željam in ciljem

Eva Terčelj, športnica leta Ljubljane in dobitnica Bloudkove nagrade za leto 2019
Avtor: Miha Štamcar

Seu d'Urgell bo v karieri Eve Terčelj zagotovo zapisan z zlatimi črkami. V tem katalonskem mestu je 28-letna Ljubljančanka pred sedmimi leti prišla do svoje prve zmage v svetovnem pokalu, še bolj zadovoljna pa je bila lani konec septembra, saj je v slalomu na divjih vodah kajakašica Kajak Kanu Kluba Ljubljana postala svetovna prvakinja. Čeprav je imela v svoji karieri tudi padce, sta se ji vztrajno delo in nepopustljivost obrestovala. Ob tem je končala tudi študij arhitekture.

Do zdaj je bilo leto 2019 za Evo Terčelj najuspešnejše. V izboru športnika leta Društva športnih novinarjev Slovenije je zaostala le za Janjo Garnbret in Ilko Štuhec, v izboru najboljše ljubljanske športnice pa je premočno osvojila prvo mesto. Veliko priznanje zanjo je pomenilo tudi to, da so jo trenerji Kajakaške zveze Slovenije izbrali za kajakašico leta 2019, v času priprav na novo sezono v Al Ainu v Združenih arabskih emiratih pa je za svoje odlične športne dosežke prejela še Bloudkovo nagrado.

»Če želiš napredovati, se delo in treningi nikoli ne končajo. Veliko energije, truda in predanosti je potrebno za uspeh, ne glede na področje,« je v nekaj besedah pot do uspeha opisala športnica, ki je prvič resno opozorila nase, ko je pri 16-ih letih postala svetovna mladinska prvakinja v slalomu, kar je leta 2011 in 2012 nadgradila z naslovom evropske prvakinje do 23 let. Že leta 2013 se je veselila svoje prve zmage v svetovnem pokalu, nato pa je v njeni karieri sledilo nekajletno zatišje. Vendar le, kar se vrhunskih rezultatov tiče, kajti vmes je še vedno trdo trenirala.
»Tekmovati v mladinski ali članski kategoriji je drugače. Treba je dozoreti, tako osebnostno kot v tekmovalnem smislu, in to je proces. Ko stvari ne gredo po načrtu, še zdaleč ni lahko in si postavljen pred preizkušnje. Na srečo sem imela v takšnih trenutkih veliko podpore bližnjih, hkrati pa sem sama pri sebi verjela, da sem sposobna doseči še veliko več, in nisem obupala. Osvojitev naslova svetovne članske prvakinje mi zato pomeni še toliko več.«

Toda ob tem ne smemo pozabiti, da ste velikokrat šport podredili šoli. Tako ste leta 2008 zaradi mature izpustili olimpijske kvalifikacije za Peking, pa tudi pozneje je bil študij arhitekture za vas na prvem mestu. Ali je tudi to vplivalo, da vaši izidi niso bili bolj konstantni?

»Morda, vendar nikoli ne veš zagotovo, kako bi se drugače razpletlo. Ni mi žal za pot, ki sem jo izbrala. Zame je bilo nadaljevanje šolanja ob vrhunskem športu logična izbira. Dokler mi je uspevalo usklajevati obe področji, se nisem želela postavljati pred izbiro. Ker sem sledila svojim željam in ciljem, sem bila pripravljena vložiti veliko truda in se marsičemu odreči. Kljub temu se mi ni nikoli zdelo, da bi kaj zamujala.«

Kaj se je pred začetkom lanske sezone še spremenilo pri vas, razen tega, da je zdaj vaš trener Jernej Abramič? Dejali ste tudi, da ste več pozornosti namenili telesni pripravljenosti, kjer sodelujete z Maksom Frančeškinom.

»Ob zaključku študija sem se odločila, da se popolnoma posvetim treningom in preizkusim, kje so zares moje meje v športu. Jernej Abramič je s svojimi izkušnjami in strokovnim znanjem v moj trening vnesel svežino in nadgradnjo. S celotno ekipo zelo dobro sodelujemo, jim zaupam in mi pomagajo ustvarjati dobre pogoje za napredek.«

V svoji karieri ste zamenjali že kar nekaj trenerjev. Prva je bila Živa Cankar, z Matejem Trampužem ste postali svetovna mladinska prvakinja, sodelovali ste tudi z Miho Terdičem in Alešem Kudrom. Kdo od njih je na vas pustil največji pečat?

»Vsak trener je v določenem obdobju opravil pomembno vlogo v mojem tekmovalnem dozorevanju in težko bi koga izpostavila. Posebej lepe spomine imam prav gotovo na Živo Cankar kot mojo prvo trenerko, ko sem kajak vzljubila skozi igro.«

Kdo pa je imel največ zaslug, da ste se spoznali s športom, za katerega Ilija Trojanow, nemški pisatelj bolgarskega rodu pravi, da si v redkokateri športni panogi tako blizu narave, da se na neki način vračaš prvobitnemu, čeprav je vaša oprema vse prej kot prvobitna?

»Pred mano je veslal že starejši brat in seveda sem morala poskusiti tudi jaz. Pred tem sem se ukvarjala s številnimi drugimi športi, ampak me nobeden ni toliko pritegnil. Morda mi je veslanje predstavljalo največji izziv, svobodo in hkrati igro. Preživljati poletne dni na vodi s sovrstniki je bilo nekaj najlepšega.«

Kaj je pri kajakaštvu najbolj pomembno, kaj je tisto, kar dobre naredi vrhunske?

»Težko je odgovoriti na takšno vprašanje, saj so različni profili športnikov lahko uspešni. Med najpomembnejšimi so zagotovo občutek za divjo vodo, trdo delo, predanost, pa seveda dobri pogoji za trening, ekipa ... Na koncu se mora vse sestaviti.«

Letošnja sezona bo za vas najtežja do zdaj. Vanjo boste vstopili kot svetovna prvakinja, hkrati pa je to olimpijska sezona. Kljub naslovu svetovne prvakinje, s katerim ste Sloveniji že priborili za nastop na olimpijskih igrah, pa vaša pot v Tokio še ni zanesljiva, saj se boste tja šele morali uvrstiti? Žal je v kajaku na državo v posamezni panogi le po eno prosto mesto.

»Res je, takšna so pravila in tu se ne da nič spremeniti. Sama se raje koncentriram nase in na svojo nalogo. Želim dobro trenirati in napredovati ter vstopiti v sezono čim bolje pripravljena. Treba je iti korak za korakom, saj pretekli rezultati ne prinašajo nobene garancije za prihodnost.«

Omenili smo že študij arhitekture, ki ste ga končali in tudi že magistrirali. Kaj je tisto, kar vas privlači pri arhitekturi?

»Študij arhitekture mi je dal veliko več, kot sem pričakovala. Nauči te razmišljati širše, pri iskanju rešitev poskušaš iti iz okvirjev in ne slediš ustaljenim miselnim tokovom. Hkrati povezuje različna področja, spodbuja kreativnost in svobodo izražanja. V tem sta si s športom zelo podobna.«

Glede na to, da kot športnica veliko potujete, bojda od celin niste bili samo še na Antarktiki in Južni Ameriki, se srečujete tudi z različno arhitekturo. Katera vam je najbolj pri srcu?

»Možnost potovanja in spoznavanja različnih kultur skozi šport jemljem kot velik privilegij, čeprav običajno za turistično raziskovanje nimamo prav veliko časa. Všeč mi je arhitektura, ki se odziva na okolje, v katerega je postavljena, ki pripoveduje zgodbo o kulturi, času in ljudeh.«

Po zlati kolajni v Seu d'Urgellu, ki je za vas resnično poseben kraj, so vas spraševali, ali bi se morda preselili tja, vendar ste odgovorili, da Ljubljane vendarle ne bi zamenjali. Kaj je tisto, kar vas tako privlači v Ljubljani?

»Ljudje, priročna majhnost, spomini. Je mesto, v katerem prebivam že od rojstva in se v njem zelo dobro počutim. Ko si veliko zdoma, vedno znova spoznaš, kaj imaš pred nosom, in to tudi bolj ceniš.«

V zadnjem času se v Ljubljani veliko gradi, še več pa naj bi se, tu mislim predvsem na nove zgradbe ob Celovški cesti. Kako gledate na to ekspanzijo novogradenj?

»Tako kot obnove in prenove so tudi novogradnje del strateške vizije razvoja mesta. Razvoj mora slediti toku časa in potreb in v zadnjem obdobju se je marsikaj spremenilo in zgradilo v Ljubljani. Žal pa mi je, da številni veliki projekti, ki so ključni za mesto, že desetletja stojijo. Enako je z reševanjem stanovanjske politike. Težko je najti ravnovesje, vendar menim, da kapital in želje investitorjev ne bi smeli prevladati nad javnim dobrim in reševanjem trenutnih potreb v skladu z dolgoročnim strateškim planom.«

Kako pa vam je nasploh všeč arhitektura v Ljubljani?

»Ljubljana ima bogato zgodovino in pomembno je, da se kulturna dediščina neguje in obnavlja. Veseli me, da se vlaga v revitalizacijo območij, prav tako pa se načrtuje in gradi kakovostna sodobna arhitektura.«

Kje v njej se najbolje počutite?

»Na nabrežju Ljubljanice, saj se ob vodi vedno počutim dobro. S prenovo starega mestnega jedra, nabrežij in z novimi mostovi je Ljubljana pridobila številne prijetne javne prostore.«


Želja Eve Terčelj

»Če bi nam v Tacnu uspelo dobiti moderen kajakaški center, ki bi hkrati postal tudi nacionalni panožni center, bi bilo to izjemnega pomena ne za razvoj slovenskega kajakaštva pa tudi za meščane in mesto Ljubljana. Že zdaj ljudje radi preživljajo prosti čas ob kajakaškem poligonu, z novim centrom in ureditvijo območja pa bi postal tudi pomembno stičišče sprehajalnih poti ob Savi.«