torek, 25. 2. 2020

Za prihodnost slovenščine se ne bojim

Intervju z dr. Kozmo Ahačičem
Avtorica: dr. Tanja Pihlar

Izredni profesor dr. Kozma Ahačič je jezikoslovec, leksikograf, literarni zgodovinar, raziskovalec in pesnik. Je znanstveni svetnik, predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU ter idejni oče in urednik našega največjega spletnega jezikovnega portala Fran.si, ki združuje 39 slovarjev in slovenističnih jezikovnih virov. Med njegovimi knjižnimi deli se najdejo tudi knjige za otroke in mladino, ki jim tako želi približati slovenski jezik. Za svoje delo je dobil več uglednih priznanj, leta 2017 je bil razglašen za Delovo osebnost leta. Z njim smo se pogovarjali o njegovem delu pa tudi o odnosu do jezika.

Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša že nekaj let pripravlja izbor besede leta. Kako poteka izbor? Katera beseda je najbolj zaznamovala preteklo leto?

Predloge zbiramo prek temu namenjenega poštnega naslova (beseda.leta@zrc-sazu.si) pa tudi prek Facebooka in Twitterja. Letos smo prejeli skoraj 300 predlogov, kar je res veliko. Nato se sestane posebna komisija, ki upošteva tudi številčne podatke ter z jezikoslovnega in vsebinskega vidika presodi, katere od predlaganih besed bi lahko prišle v ožji izbor. Zadnji korak je spletno glasovanje na podlagi ožjega izbora desetih besed. Besedo leta na koncu torej izberemo vsi tisti, ki uporabljamo slovenske besede. Letos je bila to beseda podnebje.

Hkrati poteka izbor tudi za najbolj izvirno novo besedo. Pred leti je to bila beseda »drečka«.

Res je, izbira se tudi neologizem leta, novo besedo, ki se nam je po oceni jezikoslovcev v minulem letu najbolj posrečila. Letos je bila to beseda likotisk (tiskanje s 3D-tiskalnikom). Poleg teh dveh izborov je skupnost gluhih in naglušnih letos prvič izbrala tudi kretnjo leta. Izglasovali so kretnjo ustava, saj se je lani začel postopek za upoštevanje slovenskega znakovnega jezika tudi v slovenski ustavi.

Po katerem kriteriju uvrščate nove besede v Slovar slovenskega knjižnega jezika, zlasti v novi eSKKJ? V njem najdemo tudi sleng, vulgarne izraze …

Načeloma je za uvrstitev v slovar bistvena pogostnost rabe v besedilih in ustaljenost. Bi pa opozoril, da uvrstitev določene besede v slovar še ne pomeni, da jo je primerno uporabljati v vseh okoliščinah. Pri prebiranju slovarja je zato bistveno, da si ogledamo oznake ob posamezni besedi – slavisti jim rečemo kvalifikatorji. Te oznake nam povedo, v kakšnih okoliščinah je raba takšne besede običajna. Če je beseda z vidika knjižnega jezika kakorkoli zaznamovana, nas slovar na to opozori. Ne dosežemo enakega učinka, če rečemo dekle ali punca. Prav tako ne, če rečemo zategadelj ali zato, ali pa oče ali foter. In naloga slovarja je, da nas na takšne odtenke v rabi opozori. Beseda, ki je popolnoma običajna v pogovornem jeziku, nas bo v knjižnem jeziku zmotila. Knjižni jezik namreč uporabljamo tudi zato, da naredimo dober vtis. Tu jezikoslovci skušamo pomagati – vsak pa se mora na koncu odločati sam.

Vas je uvrstitev katere besede v SSKJ presenetila? Imate najljubše besede?

Ne, nobena beseda me ni presenetila, ker uvrstitev poteka po povsem merljivih kriterijih. Leksikografi načeloma ne smemo biti niti izbirčni niti presenečeni. Tudi najljubših besed nimam. Vsaka beseda, ki jo trenutno obravnava leksikograf, mora biti njegova najljubša beseda.
Spletni portal Fran, prek katerega lahko dostopamo do najrazličnejših slovenskih slovarjev, je zasnovan interaktivno. Za vsakdanje tujke lahko uporabniki sami predlagajo nove slovenske ustreznice. Med njimi so zelo zanimivi in nenavadni predlogi.
To je v bistvu najbolj sproščen del portala, na katerem lahko najdemo zanimive predloge, mnogo pa je tudi zgolj šaljivih odzivov. www.fran.si

Komu pa je namenjen nastajajoči portal Franček?

Ta portal bo namenjen predvsem osnovnošolcem in dijakom. Zamišljen je kot nekakšen uvod v rabo slovarjev. Od portala Fran se bo razlikoval zlasti v tem, da za njegovo uporabo ne bo potrebnega nobenega slovaropisnega znanja. To bo slovarski portal za tiste, ki šele spoznavajo svet besed in dejansko ne razmišljajo o tem, da se podatki o pomenu dobijo v SSKJ, podatki o sopomenkah v sinonimnem slovarju, izvor besed v etimološkem slovarju, narečne besede v narečnem slovarju itd. Skratka, namen Frančka je, da bi bil dostop do najrazličnejših podatkov o besedah zelo preprost, poenostavljen in tako vabljiv za najmlajše. Predstavitveno različico lahko najdete na www.franček.si. Tako je, s č-jem.

Pri prebiranju delovnih zvezkov za prvo triletje osnovne šole sem opazila, da se v besedilih že pojavljajo tujke. Kako bi na primer sedemletnikom in osemletnikom pojasnili, kaj je dan reformacije?

Ravno s tem se ukvarjamo pri pripravi šolskega slovarja, ki ga vodi Špela Petric Žižić. Razlaganje besed najmlajšim je posebno in zelo zahtevno področje leksikografije, kajti razložiti jim moramo s preprostimi besedami, hkrati pa tudi definicija ne sme biti preveč suhoparna. Zato v šolskem slovarju uporabljamo tako imenovane stavčne definicije, besedo jim razložimo s celim stavkom, kot bi jo doma razložili svojemu otroku. Besedno zvezo dan reformacije bi torej razložil kot dan, ko praznujemo spomin na čase, ko se je začel slovenski knjižni jezik.

Za otroke ste napisali tudi slikanico Jezični možje o zgodovini slovenskega jezika. Če bi imeli časovni stroj, v katero obdobje v preteklosti bi se odpravili?

V sedanjosti se čisto dobro počutim. Kar zadeva splošni življenjski standard, živimo bolje, kot so pred stoletji, tudi informacij je več in verjetno bi bilo sodobnemu človeku v preteklosti kar nekoliko dolgčas. A če bi pri potovanju skozi čas upošteval zgolj jezikoslovne vzgibe, bi me najbolj zanimalo oditi v 16. stoletje.

Pa bi se v 16. stoletju še lahko sporazumevali z našimi predniki? Bi bila slovenščina iz tega obdobja za nas še razumljiva?

Če berete besedilo iz 16. stoletja, ga lahko razumete – resda ne vsake besede in tudi ne vseh podrobnosti. Vendar bi se vsakdo od nas že v nekaj dneh dobro asimiliral, če bi se lahko vrnil v preteklost s časovnim strojem. Malo težje bi bilo, če bi se vrnili v čas pred izoblikovanjem slovenskih narečij, torej še nekaj stoletij prej.

Na koncu slikanice Jezični možje ste nakazali tudi razvoj slovenščine v prihodnosti. V današnjem globalnem svetu je angleščina postala univerzalni jezik. Je mogoče predvideti, kako bo s slovenščino?

Tehnološki razvoj jezika vodi v obratno smer. Manjši jeziki bodo z najrazličnejšimi prevajalniki znova dobili večjo težo, kot jo imajo danes. Zgodovina priča o tem, da se svetovnih jezikov sčasoma naveličamo, spremenijo se ekonomske in z njimi politične razmere. Kljub temu da je nehvaležno napovedovati prihodnost kateregakoli jezika, se za slovenščino ne bojim.

Če se spomnim svojih šolskih let, se mi je učenje slovnice vedno zdelo zelo suhoparno. Napisali ste kar dve slovenski slovnici – Kratkoslovnico za osnovno ter Slovnico na kvadrat za srednjo šolo in splošno rabo. Kako slovnico približati učencem in dijakom?

Slovnico jim lahko približamo tako, da jo osmislimo v sedanjem času. Ne morem sicer trditi, da je učenje pravil nekaj najbolj zabavnega na svetu, vendar je jezik je sestavni del našega življenja: ko spoznavamo svoj jezik in smo sposobni razmišljati o tem, kako govorimo, pravzaprav spoznavamo tudi sami sebe in svoj način mišljenja. Ko spoznavamo slovnico svojega jezika, si naredimo tudi zelo dober okvir za lažje spoznavanje in prepoznavanje vseh ostalih jezikov. Slovnica je prav zato na pozitiven in negativen način vznemirjala ljudi že od nekdaj. V zavesti starejših je slovnica še vedno osovražena, ker smo se učili preveč podrobnih klasifikacij. Mlajše generacije pa so imele premalo strukturiran pouk jezika, ki ni ločeval bolj in manj pomembnega, kar jim je oteževalo, da bi se počutili v jeziku res doma.

Katere najbolj tipične slovnične napake delamo Slovenci?

Temeljna napaka, ki spremlja naš odnos do jezika, je, da ko želimo razmišljati o jeziku, najprej pomislimo na napake. Vendar razmišljanje o jeziku ni iskanje napak, ampak bi moralo biti opazovanje tega, kaj z jezikom počnemo, predvsem pa zavedanje o tem, zakaj to počnemo, kakšen je naš cilj. Morali bi težiti za tem, da bi bili sposobni uporabljati jezik tako, kot to zahteva določena situacija, in narediti z njim dober vtis v zelo različnih okoliščinah. To so znanja, ki so bistvena zlasti v naši dobi, ko zelo veliko pišemo v različnih zvrsteh jezika, od knjižnega jezika do na primer pogovorne ljubljanščine. Konec koncev se moramo naučiti uporabljati tudi emodžije v SMS-ih.

Nam lahko kaj poveste o ljubljanskem narečju. Kako pogosto se še uporablja?

Res je, da se v Ljubljani še vedno goji ljubljanski mestni govor, vendar je zaradi pritoka študentov, dnevnih službenih migrantov in najrazličnejših obiskovalcev mesto tako rekoč postalo Slovenija v malem. Zasledimo lahko mešanico pogovornih jezikov, ki je v večjih mestih nekaj samoumevnega in ki jo nadomeščamo s standardiziranim pogovornim jezikom, ki bi mu težko rekli ljubljanščina. O tem je zanimivo knjigo napisala kolegica Maja Bitenc (Z jezikom na poti med Idrijskim in Ljubljano).

Dandanes veliko uporabljamo socialna omrežja, pošiljamo SMS-e ipd. Se to kako odraža na slogu pisanja?

To se lahko odraža na jeziku tistih, ki razen preprostega jezika sporočil ne uporabljajo nobenega drugega jezika. Vendar pa so takšni ljudje zelo redki. Gre bolj za to, da smo del življenja, ki je prej v jeziku potekal ustno, prenesli v zapis. Prav zaradi tega v elektronski komunikaciji pri kratkih sporočilih uporabljamo tudi emodžije, s katerimi želimo ponazoriti okoliščine, ki bi jih sicer v pogovoru videli in znali oceniti. Slikovni dodatki jeziku v sodobni komunikaciji nadomeščajo osebni stik. Pri mladih je seveda vedno večji problem, da berejo preveč nekvalitetnih besedil, za kvalitetne pa jim zmanjka energije. Tu bo dodatna vzpodbuda vse pomembnejša. Bi bilo pa krivično, če bi rekli, da mladi malo berejo. Verjetno berejo celo več, kot smo mi, saj imajo nekateri pametne naprave v rokah skoraj ves dan. Hkrati lahko opazujemo, da vedno več beremo knjige v tujem jeziku – preprosto zato, ker so nekatere od njih lažje dostopne. Vendar se mnogi tovrstni bralci ne zavedajo, da se s tem odpovejo delu jezikovne izkušnje. Če niso izvrstni poznavalci tujega jezika (in večinoma niso), berejo literaturo predvsem na ravni zgodbe. Drobnih jezikovnih odtenkov sploh ne zaznavajo in se tega seveda niti ne zavedajo. To pa je škoda!

Po najnovejših podatkih mednarodne primerjave dosežkov 15-letnih učencev in dijakov o bralni, matematični in naravoslovni pismenosti (PISA) so slovenski učenci in dijaki pokazali nadpovprečne bralne dosežke. Toda obenem so izkazali najnižji povprečni dosežek pri izkazovanju vrednotenja in razmišljanja o besedilu. Kako to?

Naš pouk slovenščine je – če ga pogledamo v evropskem kontekstu – zelo kakovosten, seveda pa še ni idealen, predvsem je neprilagojen spremembam, ki jih je prinesla elektronska doba. Po mojem smo šibki na področjih, kot so kompleksnejša razmišljanja o našem jeziku, kompleksnejša razumevanja besedil in povezovanje informacij. Zakaj? Po mojem je treba iskati odgovor v tem, da pri pouku preveč hitimo in želimo mlade veliko naučiti. Pri tem pozabljamo na ločevanje med bolj in manj pomembnim, namesto jezikovne samozavesti pa krepimo občutek negotovosti, ker ni časa, da bi se dobro naučili osnove slovnice in pravopisa. Prav tako pozabljamo, da se lahko včasih veliko več naučimo s poglobljenim in na videz upočasnjenim poukom. Nič ni dragocenejšega od samostojnega pisanja, ki ti ga natančno pregleda učitelj, od samostojnega govorjenja, ki ga presoja razred. Tega ne more nadomestiti nobena teorija in noben elektronski pripomoček.
Pomembno je, da se že v šoli vadimo v poslušanju in branju besedil, v njihovem tvorjenju, v razmišljanju o jeziku na splošno, o njegovi zgradbi, pravopisu, primernosti različnih zvrsti za različne priložnosti. Vse to so navidez preproste dejavnosti; mnogo bolj kot načrtovanje vsebin pa so pomembni učitelji, ki imajo svoj jezik radi in svojo ljubezen do jezika predajajo naprej.