Jasna Samarin: Interference

Slikarski ambient Jasne Samarin, naslovljen Interference, nas postavlja v vlogo aktivnega gledalca, ki mora poiskati odgovor na vprašanje, ne, kaj nam slike prikazujejo, pač pa v kakšno razmerje do sveta nas slikarka postavlja. Primarna je slikarska izjava, ki načenja več likovnih problemov. Ti so po eni strani močno značilni za njeno delo – s preigravanjem svetlo-temnega kontrasta, strukturalnostjo in kolažiranjem se ukvarja že dlje časa – po drugi strani pa likovni dražljaji s težnjo po kompleksnosti zdaj segajo k temam, ki so bolj univerzalne in vedno manj časovno zaznamovane.
Celoto sestavlja deset platen, razporejenih v tri enote, v šestdelni osrednji poliptih in dva stranska diptiha. Postavitev je natančno premišljena, saj slike objamejo gledalca in ga postavijo v središče slikarskega ambienta. Ozek razmik med osrednjima dvema platnoma je prostor, v katerega gledalca ukleneta levi in desni krožni izsek na dveh osrednjih slik. Bolj kot so platna odmaknjena od središča, bolj se veča razmik med njimi. Zdi se, kot bi celota podlegla fizični sili privlačnosti magnetnega polja, ali pa, da gledamo valovanje, ki ga je sprožil kamen, vržen v vodo, kjer se koncentrični valovi vse bolj oddaljujejo. S ponavljanjem krožnega loka na vseh platnih in s simetrijo – polmeseci z leve strani se zrcalijo na desni – je ustvarjen občutek zgoščanja v središču. To umiri gledalca, ki iz središča suvereno obvladuje pogled na celotni ambient. Poudarjeni centralnost in simetričnost s preprostostjo in izčiščenostjo kompozicije omogočajo jasno berljivost celote.
Tudi tokrat cikel slik, s katerim se predstavlja, skriva v ozadju realni impulz. To so fotografski detajli iz kamnoloma, kjer brusijo kamne za vodnjake. Sledovi lesenih desk, ki se v marmornem prahu odtisnejo po obdelavi kamna, se s črno-belo fotografijo spremenijo iz tridimenzionalne reliefne strukture v dvodimenzionalni raster sivin. Grafizmi so posledica posega človeka v naravo, tudi zato je njihov videz organičen. Kar je usklajeno tudi z bistveno spremembo v delu Jasne Samarin. Ravne, pod pravim kotom se sekajoče linije, ki so doslej dominirale v njenem delu, so nadomestile blage krivulje. Beremo jih lahko kot koncentrične kroge ali pa kot krožnico, ki v spirali navidezno izginja v neskončnih razsežnostih prostora, s čimer spominja na simbolno predstavitev časa. Krožnica je nadčasovna, a ji lahko določimo središče, drugače kot pri pravokotni mreži, na kateri so vsa polja enako pomembna. Danes se v spletu raznovrstnih informacij, ki ga ponazarja mreža, posameznik izgublja, vse bolj je dezorientiran, njegova pozornost pa razpršena na milijon podatkov, ki jih ne more povezati in jim sam določiti hierarhije. Osredotočenost in premočrtnost postajata vse redkejši ptici, ki kličeta po pozornosti. Loki asocirajo na oklepaj, ki nekaj zaklepa, s tem nepomembno izolira ali izloči, vsebino pa zgosti med oklepajskima znakoma. Slike namigujejo, da je nastopil čas, da se iz fragmentarizacije zdaj začne nasproten postopek zgoščevanja in centričnosti. Iz območja formalnih problemov se tu zgodi premislek o odnosu do sveta.
Avtorica besedila: Nadja Zgonik

Spremljevalni dogodek:

• 27.7. 2019 ob 11. uri – javno vodstvo avtorice po razstavi