Kaj je to govorjenje O drugem

Borut Korošec uvaja vsaj v slovensko kiparstvo nov material: peno. Kombinira jo z gladko gradbeno žico. In tako razume svojo delo – ali morda raje ustvarjalno igro – kot grajenje, ki se dotika praznine oziroma praznega prostora.

Idealen material za arte povera – ampak zanj je ta material bogat in dragocen.

Za večino ljudi bi bila najbrž ena prvih asociacij ob taki peni, da gre za izrazito potrošen material – in mislim, da bi ga večina kiparjev, če bi začela delati z njo, uporabila tako, da bi izpostavila to njeno konotacijo; videti je pripravna za anti-estetsko poantirane prakse. Tudi Boruta Korošca fascinira kot material, ki ni povezan z zgodovino umetnosti in tradicijo ter estetsko sodbo, ki bi bila lahko povezana z njima. Toda v idejni skici za tokratno razstavo je napisal, da pena zanj »predstavlja najpreprostejšo obliko utelešene svetlobe«.

Ko sva se pogovarjala o njegovem delu, je tiho, počasi, kontemplativno govoril o izkušnji s tem materialom, ki je »v cenenosti neminljiv«. Fascinira ga, kako se ta material obnaša. Tudi to, kako je, če se mu med delom podre konstrukcija in vse skupaj pade na tla, ta padec neslišen, kot bi padla snežinka. Fascinira ga tišina te pene, njena nemost. To peno primerja z zlatom. Povezuje jo s svetlobo, z zalogo svetlobe.

V pogovoru spregovori tudi o povezavi med tem materialom in dušo. To peno povezuje z duševnimi procesi, ker je tako prožna, tako direktno gnetljiva, kot reče, čeprav ne gre za gnetenje, bolj za trganje in sestavljanje. Ampak videti je, da vidi povezavo med to peno in duševnimi procesi v tem, da se lahko oblikovanje takoj prilagaja sprotnim impulzom, da realizacija ne zahteva napora, da se material ne upira …
Tu pa se odpira neko načelno vprašanje o razmerju med materiali in dušo – pa tudi o razmerju med materiali in duhom – v umetnosti.

Danes je v sodobni umetnosti zelo pogost nekakšen kar težko razumljiv odpor do trajnosti, ki izhaja iz tega, da je današnji svet usmerjen v zgolj sedanjost – če so nekoč namenoma izdelovali umetnine iz trajnih, čim trdnejših materialov z namenom, da bi bile trajne in da bi se s svojo duhovno vsebino morda dotaknile večnosti, je videti, da se danes veliko umetnikov zavestno usmerja v dela, ki hočejo biti minljiva in efemerna – v prepričanju, da se s tem umetnost dematerializira in postaja direktnejša /…/

(Miklavž Komelj, izsek iz obrazstavnega besedila)

Če bi bilo Kaj je to govorjenje O drugem v resnici vprašanje, bi bilo v kratkem nizu besed, ki se zvrstijo v nekakšni pomenski modaliteti, možno nanj odgovoriti kar z naslovi del: Pasant, Tudi jaz () in Veliki govornik v slavi.

(Borut Korošec)

Borut Korošec je bil rojen leta 1968 v Ljubljani. Leta 1997 je končal Akademijo za likovno umetnost Univerze v Ljubljani (oddelek za kiparstvo). Leta 2006 je zaključil podiplomski študij na Akademiji za likovno umetnost ter Fakulteti za računalništvo in informatiko. Živi in dela v Ljubljani.