Vizije so 16: Mesto 65+, Staranje med umikom in urbanostjo

S serijo razstav Vizije so Društvo arhitektov Ljubljane odpira pereča vprašanja urejanja mesta in opozarja na prezrta poglavja problematike prostorskega razvoja Ljubljane.

S posegi v urbano okolje in poglobljenim poznavanjem starejših, njihovih potreb in aspiracij, se tudi arhitekti in urbanisti lahko uprejo starizmom, slabšalnim nepreverjenim resnicam o staranju, starosti in starih. Tako kot številni drugi strokovnjaki, tudi oni pogosto še nimajo izkušnje lastne starosti, zato pri načrtovanju upoštevajo predvsem infrastrukturne in programske potrebe starejših, opirajoč se na področno zakonodajo, pravilnike in standarde. Ko želijo starejšim, tako tistim v institucionalni oskrbi kot tistim, ki ostajajo doma, zagotoviti varnost in udobnost, upoštevajo medicinski model staranja. Težje pa se vživijo v emocionalne, socialne, participatorne in razvojne potrebe starejših moških in žensk, v socialni in kulturni model staranja, ki se oblikujeta v drugih strokah. Ob prebiranju publikacij o pravicah starih v mestu, ki obstajajo na različnih koncih Evrope, se zavemo, da je zakonodaja pomanjkljiva, saj je preprosto preslikana s področja invalidnosti na področje starejših.

Prebivalstvo se stara, družba se spreminja, potrebe obvladovanja prostora za starejše in aspiracije starejših prav tako. V Ljubljani je danes skoraj 20 odstotkov prebivalcev starejših od 65 let. Za njih arhitekti in urbanisti načrtujejo, njih morajo spoznati, dobro poznati njihove subjektivne in skupne potrebe, jih povabiti k sodelovanju.

Starejši so izjemno raznoliki, njihov slog staranja prav tako. Potrebujejo prostore, ki so zanje pomenljivi (pomembni in smiselni), pa naj gre za merilo ene sobe ali celega dela mesta. Načela, ki naredijo prostor pomenljiv starejšim, veljajo v veliki meri v prostorih zelo različnih meril. Še več, pomenljivost prostorov se spreminja v občutjih tistih, ki se starajo. »Dobro načrtovana soseska je tista soseska, ki zadovoljuje potrebe starejših, ne le danes, marveč tudi v njihovi prihodnosti,« je povedal A. T. (78). S staranjem se hierarhija potreb in vrednot starejših spreminjata. Jim znamo slediti?

Ljubljana je leta 2011 dobila naziv »Starosti prijazno mesto«. Raziskava, ki jo je izvedel Inštitut Antona Trstenjaka o tem, kakšno mesto je starejšim prijazno, se je naslonila na načela Svetovne zdravstvene organizacije. Na tej razstavi jih povzemamo. Predvsem pa predstavljamo posplošitve starejših študentov Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje, ki so izvedli raziskavo o »pomenljivosti« Poljanske ceste. Želimo opozoriti na stanje starejših, razpetih med umikom in urbanostjo, med dezangažiranostjo in življenjem, povezanim z mestom, s spremembami v njem. Opozoriti želimo na pomen pravočasnega vključevanja starejših v načrtovanje mestnega prostora, na potrebo po nenehnem ozaveščanju in izobraževanju vseh, ki so vpleteni v procese spreminjanja prostora. Vključevanje zahteva več časa. Sprva vodi k majhnim spremembam, a te zlagoma postajajo velike.