David Zupančič: Življenje v sivi coni

Z Davidom Zupančičem se je za glasilo Ljubljana pogovarjala Špela Zakotnik. 

Vaša knjiga je v slovenskem prostoru prodajni fenomen, posledično vas je medijski svet fenomenalno z(a)grabil in o vas slišimo in beremo praktično povsod. Kaj so vas pozabili vprašati?
Ha! Nihče me še ni vprašal, kateri je moj najljubši bend. To je Iron Maiden. (smeh)

Poleg poklica zdravnika in pisatelja ste še instagramski vplivnež, vodite podkast Umetnost lenarjenja in ste tudi mladi očka. Kako dobro ste že natrenirali besedo ne?
Zelo. Življenje si želim urediti tako, da bom obdržal, kar me veseli – čas z družino, pisanje ter treninge plavanja in fitnesa. Prosti čas namenjam izključno tistim stvarem, ki mi nekaj pomenijo, pa tudi če imam le pol ure pred spanjem. Pisanje me sprošča in na srečo mi gre precej preprosto od rok. Besede iz mene kar letijo.

Lahko bi rekla, da ste, ko pišete, »v toku«. Ali nosi že kaj novega?
Ja, to je to. Prvič sem to stanje spoznal pri sabljanju, ki sem ga treniral do fakultete. Pozabiš, kaj se dogaja, in reagiraš na podzavestni ravni. Takrat nastanejo prave stvari. Ker sem v prvi knjigi pokazal zdravstvo v času najhujše epidemiološke krize, ga želim v naslednji pokazati v času blaginje in normalnosti – čeprav se na koncu izkaže, da je te bore malo. Tretja knjiga, ki tudi že nastaja, pa obravnava tematiko osebnostne rasti in razmislek, kako lahko človek zraste, ko se začne ukvarjati sam s seboj ne le v fitnesu, temveč tudi v svoji glavi.

Zelo odkrito ste v javnosti spregovorili tudi o svoji borbi z anksioznostjo. Česa vas je naučil strah?
Da navadne situacije vnaprej vidiš mnogo hujše, kot dejansko so. In da je nesmiselno biti jezen na svoje možgane, da tako razmišljajo, ker so narejeni za to, da iščejo težave že od pradavnine, ko smo morali izostriti pozornost na nevarnosti. Obenem je strah lahko motivator, znamenje, da prihaja nekaj pomembnega in se je treba pripraviti. Prav je, da je strah zdravnika, ki je soočen s pomembnim izzivom določene diagnoze. Ko pa odločitev sprejme, mora biti o njej prepričan. Takrat tudi ta pravi strah izgine – kar nekako začutiš, da nima mesta. To je spet stanje v toku. Seveda se zgodi, da kasneje pridejo stvari za teboj, ampak v ključnih trenutkih narediš vse, kar lahko, in zaupaš.

Ravno takšne situacije nam v svoji knjigi in objavah na Instagramu tudi opisujete in prebujate empatijo do zdravniškega dela in poklica. Ko bomo naslednjič na stolu pacienta ali v vlogi svojca, kaj naj imamo v mislih?
Ljudje sploh nimajo uvida v naše delo zunaj medijev, kjer je velik del člankov namenjen plačam in zahtevam zdravnikov, v katerih izpademo večno nezadovoljni in prezahtevni. Posameznik ima z zdravnikom stik, ko zboli. Takrat je viden kot nekdo, ki vse ve in zna, le pogleda in sprejme neko odločitev ter gre dalje, kot nekakšen robot. Redkokdo vidi, kdo smo, da imamo tudi mi svoje dvome, strahove in stiske. V knjigi sem želel pokazati, kar je sicer javnosti prikazano le redko – da smo na isti strani. Politika se rada pokaže na strani bolnikov v skupni borbi proti zdravnikom, ki imajo disproporcionalne zahteve. V resnici si želimo le imeti znosno službo – čas, prostor in opremo, da lahko odlično obravnavamo vsakega bolnika. Se zavedam, da zdravniki, na drugi strani, niso vedno pozorni na način komunikacije z bolniki. Komunikacija je absolutno ključna. In empatija mora biti obojestranska.

Če vam dam v roke čarobno palico in zagotovim, da se vam izpolni ena želja, katera bi bila to?
30 odstotkov več medicinskih sester in 30 odstotkov več zdravnikov v naš sistem. Onkraj zdravstva pa konkreten načrt glede oskrbe starostnikov. Življenjska doba se daljša, daljša se tudi delovna doba. Ogromno primerov imamo, ko starostniki potrebujejo nego in pomoč, a manjka denarja za dom starejših občanov oziroma so ti prepolni. S tem se premalo ukvarjamo.

V knjigi ste nam podali precej humoren in izrazito neposreden pogled na covidno krizo iz prvih zdravniških vrst. Resničen ste in to se v besedah začuti. Upam si trditi, da je to ena ključnih stvari, ki nas, utrujene od mask, pa ne zaščitnih, vleče k vam.
To je slog komunikacije in razmišljanja, ki sem ga razvil in mi ni bil položen v zibelko. V preteklosti sem bil namreč precej vzkipljiv in konflikten. Z leti sem ugotovil, da se izogibamo iskreni, spoštljivi in prijazni komunikaciji, ker se bojimo, da bi bili izkoriščeni. Če bomo takšni, bodo to od nas namreč vedno pričakovali! Ves čas se ukvarjamo s tem, kdo nas bo izigral, in hranimo svojo obrambo. A če si iskren, prijazen in empatičen do ljudi, kakšen občutek ti to daje? Ali ni to lažje kakor biti ves čas v strahu in obrambi? Vsak je odgovoren za svoje odzive in lahko vpliva le na to, kar daje svetu in sebi, ne pa tudi za reakcije, načrte in čustva drugih. Še nekaj, kar prinese iskrenost, je manj polarizacije za in proti. Velikokrat v svetu izgleda, kot da moramo biti vedno odločeni in goreče zagovarjati črno ali belo. Resnica pogosto ni tako enostavna.

Kaj ni prav sočutje, empatija in ljubezen tisto, s čimer preraščamo to navidezno dvojnost sveta? Dosegamo razumevanje, da je življenje pravzaprav polno »sivih con«.
Res je. V zdravniškem poklicu se to zelo jasno vidi. Ko na primer dobimo bolnika, pri katerem šest ali sedem specialistov ugotavlja, kako se lotiti zdravljenja, kaj vse so možni scenariji in kontradikcije. Tu ni prostora za poenostavljen da ali ne.

Mnogo mladih se ne odloči za družino tudi zato, ker menijo, da bodo s tem ohranili več svobode. Vi pa pravite, da vas je od vsega v življenju najbolj osvobodilo prav očetovstvo.
Najbolj pomembne stvari v življenju, ki prinašajo tudi najglobljo srečo, niso lahke. Naj gre za knjižno uspešnico, kariero, medijsko prepoznavnost, družino, vse terja trud. Otrok ti v samem začetku svobodo seveda vzame. Potem pa se odpre neka druga svoboda – ko lahko z njim počneš vse, kar bi prej sam, a otrok temu da drugačno dimenzijo. V parku bo na primer na tleh našel drevesni list in se čudil nad njim, medtem ko ti misliš, da okoli ni prav nič zanimivega. Starševstvo ni racionalna odločitev – če boš natančno preračunal stroške, vložek časa in energije, se za starševtstvo ne boš nikoli odločil. (smeh) Zame je predvsem anksiolitično, da nisem več prvi in edini center svojega sveta. Bolj ko se ukvarjamo s sabo, bolj iščemo, kaj nam manjka. S tem, ko je tvoja ljubezen v prvi vrsti namenjena nekomu drugemu, se sprostiš.

Kaj pa trenutno berete?
Viktorja Frankla, Človekovo iskanje najvišjega smisla. Po poklicu je bil avtor psihiater, po poreklu Jud in med drugo svetovno vojno je tri leta preživel v koncentracijskem taborišču. V tej izkušnji je potrdil, da ima Dostojevski prav, ko trdi, da je človek najbolj prilagodljiva žival, in da učbeniki lažejo, ko navajajo, koliko dni brez spanja ali hrane pomeni gotovo smrt. Glavno sporočilo je, da ne moreš vedno vplivati na dane okoliščine, lahko pa vedno vplivaš na svoj odziv nanje. Tisti, ki so taborišča preživeli, so bili tisti, ki so ohranili notranji smisel – ne najhitrejši ali najmočnejši, temveč tisti, ki so ohranili svobodo odločanja. Lahko si na primeru starševstva torej rečeš, da ne moreš imeti otrok, ker ne moreš spati manj kot sedem ur na noč. Lahko pa jih imaš in potem spiš manj.

Kako doživljate Ljubljano?
Obožujem jo. Sploh pa sem jo oboževal po vrnitvi iz Zambije, kjer smo bili nekaj časa na medicinski odpravi! Všeč mi je, ker je mirna in povsem obvladljiva s kolesom, ki je tudi moje glavno prevozno sredstvo, tudi pozimi. V Ljubljani sem tudi odraščal. Živeli smo namreč v predelu Tabor, zato je zame polna lepih spominov.

Ste tudi ljubitelj in zbiratelj viskijev. Kam v Ljubljani bi nas povabili na res dober viski in na katerega?
V mojo dnevno sobo na Vič. Natočil pa bi vam škotski dimljeni viski Lagavulin.

Februarsko številko glasila Ljubljana si lahko ogledate tukaj.