In memoriam: Uroš Maček

Od cenjenega sodelavca so se v Slovenskem mladinskem gledališču poslovili z besedami:

Uroš Maček se je takoj po končanem študiju na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo zaposlil v Slovenskem mladinskem gledališču, v katerem je že prej opravljal pripravništvo.

Skoraj vse od prihoda v Mladinsko je bil eden od nosilnih članov ansambla; glede na to, da je igral v nekaterih gostovalno najuspešnejših predstavah gledališča, pa zagotovo med tistimi, ki imajo za seboj največ »mladinskih« gostovanj. Sodeloval je v trojici legendarnih uprizoritev s konca osemdesetih, Alici v čudežni deželi, Dramskem observatoriju Zenit in Šeherezadi. Naslovno vlogo je (ob Niku Goršiču) odigral v Odiseju in sinu ali Svetu in domu. Njegov iščoči, v odsotnosti očeta negotovi, nevrotični Telemah ni bil le nosilec predstave in pretehtan kontrapunkt odločnemu in samozavestnemu Odiseju, temveč je odlično povzemal tudi duha časa. V sodelovanju z režiserjem Vitom Tauferjem je ustvaril še vrsto drugih sijajnih vlog, med katerimi ni mogoče pozabiti avtorskih kreacij v predstavah Drrream in Silence Silence Silence, liričnega Ariela v Viharju, še manj pa objestnega satira Spaka, v katerega kožo je zlezel v Snu kresne noči ter ga navdal z neverjetno igrivostjo, duhovitostjo – in lahkotnostjo, čeprav je bil podvig že zgolj fizično izjemno zahteven. Drugo plat svojega igralskega razpona je pokazal z občutljivimi, niansiranimi stvaritvami v Utvi in Treh sestrah v režiji Tomija Janežiča, posebno igralsko vez pa je stkal tudi z režiserjem Diegom de Breo, pod katerega režijskim vodstvom so nastali zavistni, prihuljeni princ Alençon v Kraljici Margot, mencavi, macbethovski Friedrich Bruckmann v Somraku bogov, zvesti Razumihin v Zločinu in kazni in arogantni Tullio Hermil, ki se mu v Nedolžnem (L'innocente) nenadoma sesuje svet. Z de Breo sta sodelovanje nadgradila s predstavami v drugih gledališčih, denimo v SSG Trst, kjer je nastal Romulus Veliki z Urošem Mačkov v vlogi Spuriusa Titusa Mame, in v SNG Nova Gorica, kjer je de Brea na oder postavil Doktorja Faustusa, Uroš Maček pa je v njem zaigral Wagnerja, Faustovega služabnika.

Čeprav je Mladinskemu ostal zvest vso svojo kariero, so ga umetniška pota zanesla tudi drugam. Zlasti v osemdesetih letih minulega stoletja je sodeloval s številnimi drugimi slovenskimi institucionalnimi in neinstitucionalnimi gledališči, npr. z EG Glej (Noč gostov), PDG Nova Gorica (Opera za tri groše), MGL (Justifikacija), s Koreodramo Ljubljana (De profundis) in Tespisovim vozom v Mariboru. Občasno se je pojavljal na filmu in televiziji (Nobeno sonce in Ljubezen, 1984; Pripovedke iz medenega cvetličnjaka, 1991; Jasnovidka, 2004; V imenu ljudstva, 2020; Ja, chef!, 2021; Dolina rož, 2022), njegov glas pa je dobro znan tudi z radijskih valov, saj je sodeloval pri številnih radijskih igrah, literarnih nokturnih in podobnih oddajah.

Leta 2010 je bil med prejemniki nagrade za izjemno kolektivno stvaritev v predstavi Preklet naj bo izdajalec svoje domovine! na Borštnikovem srečanju v Mariboru, leta 2002 posebne nagrade žirije Festivala malih odrov na Reki igralski ekipi Treh sester za kolektivno igro, leta 1991 pa je dobil priznanje ZDUS za vlogo Otroka 1 v Noči gostov. Poleg tega je bil udeležen še pri vrsti priznanj in nagrad, ki so jih doma, morda pa še bolj po svetu, prejemale predstave, ki jih je kot igralec ali soavtor pomembno sooblikoval – med njimi so lovorjev venec festivala MESS za Alico v čudežni deželi, velika nagrada Borštnikovega srečanja in posebna nagrada žirije na Bitefu za Silence Silence Silence, nagrada Seki Sano Združenja mehiških gledaliških kritikov (AMCT) za najboljšo tujo produkcijo leta 2002 v Mehiki za Sen kresne noči, nagrada za posebno izraznost na mejnem področju med gledališčem in ostalimi umetnostmi oziroma ustvarjalnostjo v najširšem smislu predstavi Razredni sovražnik (Re-/de-/konstrukcija) na festivalu Infant v Novem Sadu, posebna nagrada predstavi Preklet naj bo izdajalec svoje domovine! za pogum pri razvoju zvrsti političnega gledališča na mednarodnem festivalu Mlada gledališča Rusije v Omsku.

Predstava Sen kresne noči se je končala s Spakovim monologom:

Tako. Za danes je to vse.

Če všeč vam je bilo, pridite še.

Če pa se zdi vam, da ni uspelo

in da naš trud in vaš denar je bil zastonj,

zdaj prejmite od nas iskren poklon

in pridite še kdaj. In to takrat,

ko igre vam ne bo pokvaril Spak.

 
Dragi Uroš,

Spak nam igre ne bo več pokvaril, čeprav bi si želeli, da bi nam jo še sto- in sto- in tisočkrat. Tokrat je zavesa padla zadnjič. Vendar ni bilo zastonj. Z nami boš živel naprej, v spominih na vse, kar si ustvaril, vse, kar si ušpičil, vse, kar si navdal s svojo pozitivno energijo, smehom in humorjem. In spominjali se bomo … Srčnega fanta iz Alice v čudežni deželi – s katerim si na deske Mladinskega stopil prvič – in vama je bilo skupno veliko srce; razumevajoče julijane iz žbam! – ki je postala tvoja zadnja vloga –, s katero sta si delila dobronamenega, iskrivega duha, in vsega vmes. In po hodnikih, garderobah, obrekovalnici, odrih bo še vedno zvenel tvoj smeh in z nami boš stal na odru tudi ti … kjerkoli že si. In upamo, da tudi tam igraš klarinet.