Labodji par gnezdi na Tivolskem ribniku

Ptice, tako kot druge živali in človek, za gnezdenje in vzgojo mladičev potrebujejo predvsem mir. Obiskovalce parka in mimoidoče zato prosimo, da ptic ne vznemirjajo, se jim ne približujejo in jih ne hranijo. S psi se pticam ne približujmo. Da bi omejili dostop do gnezdišča in možnost, da se labodjemu paru obiskovalci preveč približamo, smo na najbolj kritičnem delu namestili začasno ograjo.

Gnezdenje pticam v urbanem okolju prinaša posebne izzive. Številne motnje otežujejo že gnezdenje, po izlegli mladičev je izzivov še več. Na Tivolskem ribniku si je labodji par pričel ustvarjati gnezdo tik pod ograjo na jugovzhodni strani ribnika. Tam se lahko gnezdu preveč približamo in s tem vznemirjamo ptici. Če je motenj v času gnezdenja preveč, lahko samica gnezdo zapusti oz. preneha valiti. Zaroda v takem primeru ni. Obiskovalce prosimo, naj ptic ne hranijo, saj s tem pogosto naredijo več škode kot koristi. Labodi imajo na Tivolskem ribniku dovolj hrane. To dokazuje tudi dejstvo, da se par že dlje časa zadržuje na ribniku. Odletel je le v času, ko je bil ribnik popolnoma zamrznjen, a se je po otoplitvi vrnil.

Človek s hranjenjem prostoživečih ptic povečuje tekmovalnost med pticami različnih vrst, s tem pa povečuje tudi možnost poškodb ali prenosov okužb, pri čemer so mladiči še posebej ranljivi.

Labodji par na Tivolskem ribniku

Labodji par na Tivolskem ribniku smo bolj pogosto na bajerju začeli opazovati v jeseni 2021, pred tem so se labodi na ribniku pojavljali občasno in za krajša časovna obdobja. Labodji par smo decembra 2021 na ribniku tudi obročkali (redeč barvni obroček BVX in BVZ), s kovinskim obročkom pa sta bila obročkana že v preteklosti, prvi leta 2015 na Zbiljskem jezeru, drugi leta 2017 na Koseškem bajerju.

Hranjenje labodov in drugih vodnih ptic

Zdrava in uravnotežena prehrana je vir zdravja ter vitalnosti. Evolucija je vsem živim bitjem predpisala jedilnik in ritem hranjenja. Dobro nas je opremila tudi za iskanje primerne hrane v svojem okolju, napor pri iskanju hrane je pomemben za optimalen psihofizični razvoj. Za razliko od prostoživečih živali večina med nami ni več življenjsko odvisna od iskanja hrane v naravi. Svojo hrano oziroma njene ostanke, običajno z dobrimi nameni, zelo radi delimo z našimi divjimi živalskimi sosedi, s tem pa se vmešamo v njihov prirojeni ritem hranjenja. Kruh in drugi ostanki človeške hrane, še posebej če so kuhani, slani ali drugače začinjeni, za živali niso primerni. Živali sicer nasitijo, vendar ne pokrijejo vseh njihovih potreb po hranilih. Tako pri polnem želodcu v resnici živali ostajajo podhranjene.