Mokrišča prežema življenje

Kaj je mokrišče?

Pod pojmom mokrišče označujemo različna življenjska okolja, ki jim je skupno to, da so bolj ali manj povezana z vodo. Sem sodijo tekoče in stoječe vode na kopnem in v obalnem morju, območja s sladko ali slano vodo, na zemeljskem površju ali pod njim. Ločimo občasna ali stalna mokrišča, naravnega ali umetnega nastanka.
Mokrišča opravljajo številne pomembne funkcije: so naravni vodni zbiralniki, vodo prečiščujejo, preprečujejo poplave, blagodejno vplivajo na okoliško mikroklimo in blažijo podnebne ekstreme.
Mokrišča, še posebej barja, delujejo v času obilnih padavin kot spužve, ki vpijajo in shranjujejo presežek padavin, ter na ta način zmanjšujejo vpliv poplav, v sušnem obdobju pa vodo oddajajo in tako hladijo okolico.
Mokrišča delujejo kot ponor ogljikovega dioksida, saj za uspevanje mikroorganizmov in zelenih rastlin iz ozračja srkajo toplogredni plin ogljikov dioksid, v ozračje se skozi proces fotosinteze sprošča kisik. Z osuševanjem mokrišč za kmetijska zemljišča se, ravno obratno, ravnovesje vse bolj premika v smeri povečanega sproščanja ogljikovega dioksida.

Mokrišča so vir dobrin in nudijo dom številnim vrstam, med katerimi so tudi mnoge redke in ogrožene. Mokrišča so priljubljena območja za rekreacijo in sprostitev, prav tako pomembni sta tudi njihova estetska in izobraževalna funkcija.
Kljub temu so danes mokrišča na seznamu najbolj ogroženih ekosistemov na Zemlji, ljudje na mokrišča pogosto gledamo kot na nepomemben, odvečen, manj vreden del narave. Zato so bila v preteklosti številna mokrišča izsušena, zasuta ali drugače uničena. V drugi polovici 19. stoletja smo na ta način v Sloveniji izgubili več kot 40 % mokrišč ter kar 87 % mokrišč na svetovni ravni.

V Ljubljani se zavedamo pomena mokrišč

Koseški bajer  Foto: Artinfoto

V Krajinskem parku Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib imamo več območij, ki jih lahko opredelimo kot mokrišča. Najbolj poznani so Koseški bajer, Tivolski ribnik ter naravna rezervata Mali Rožnik (Rakovniško barje) in Mostec.

Koseški bajer

Koseški bajer leži na zahodnem delu krajinskega parka. Nastal je na območju nekdanjega glinokopa, kjer so za potrebe opekarne Gustava Tönniesa izdelovali kakovostno opeko, ki jo še danes najdemo vgrajeno v številnih stavbah po Ljubljani in drugod po Sloveniji.
Stoječe vode, četudi umetnega nastanka, so pravi magnet za vodne ptice in druge živali, še posebej če so bregovi poraščeni z obvodnimi rastlinami. Na Koseškem bajerju domujejo race mlakarice, zelenonoge tukalice ter labodi grbci. Tu najdemo tudi številne dvoživke, kačje pastirje in druge živalske ter rastlinske vrste, vezane na vodo.
Čeprav je bajer nastal zaradi delovanja človeka, je danes pomemben tako z vidika ohranjanja narave v mestu kot tudi kulturne dediščine. Koseški bajer je priljubljena rekreacijska točka Ljubljančanov. Ob bajerju je večja lesena ploščad in nekaj razglednih pomolov, okrog bajerja je urejena sprehajalna pot s klopmi ter učna pot, na kateri so predstavljeni habitati in vrste, ki jih lahko opazujemo na Koseškem bajerju.

Naravna rezervata Mali Rožnik in Mostec

Gre za prehodni barji, ki sta bili zavarovani že leta 1984. Tukajšnja rastišča močvirske in barjanske flore ter prisotnost številnih drugih vrst tudi redkih in ogroženih, daje tema območjema velik naravovarstveni pomen.

Foto: Luka Šparl

Na območju rezervatov rastejo številne ogrožene vrste rastlin, kot so: navadni mrzličnik (Menyanthes trifoliata), kalužni šaš (Carex limosa), kljunasti šaš (Carex rostrata), barjanska vijolica (Viola uliginosa), močvirska vijolica (Viola palustris), okroglolistna rosika (Drosera rotundifolia), navadna mahovnica (Oxycoccus palustris), ozkolistni munec (Eriophorum angustifolium), širokolistni munec (Eriophorum latifolium), vodna preslica (Equisetum fluviatile), bradavičasta sita (Eleocharis mamillata), bela kljunka (Rhynchospora alba) idr.

Foto: Luka Šparl

Oba rezervata potrebujeta redno upravljanje – med drugim spremljanje stanja vrst in habitatnih tipov, nadzor nad zaraščanjem in vnosom invazivnih tujerodnih vrst ter ozaveščanje o pomenu ohranjanja takšnih območij.