Nova poslikava na Mahrovi hiši predstavlja upanje

Jaša Mrevlje Pollak je priznan slovenski umetnik srednje generacije. Študiral je na Akademiji lepih umetnosti v Benetkah, po vrnitvi v domovino leta 2007 pa je nase opozoril s številnimi mednarodnimi in domačimi projekti, različnimi umetniškimi postavitvami, performansi, ki odražajo nemir sodobnega sveta. Leta 2015 je s svojim delom ZAKLOP zastopal Slovenijo na Beneškem bienalu. Sodeluje z galerijami doma in po svetu.

Svojo poslikavo predstavi takole: "V obdobju izolacije zaradi preprečevanja širjenja virusa COVID-19, sem sam, pa vendar kot vsi, obtičal v času in prostoru. Po dolgih letih navidezno dostopnega delovanja, tako v domačem kot mednarodnem prostoru, sem to pomlad preživel nepremično, v domačem studiu v Ljubljani. 
Izpraznjene ulice mesta so me vračale v otroške spomine brezskrbnih nedeljskih sprehodov po starem delu mesta z mojimi starši. Predvsem mama, arhitektka, je sanjarila o živih ulicah, barih, restavracijah in pisanosti obrazov – podoba, ki je zdaj sodobna realnost Ljubljane. Prazne ulice že postajajo spomin, čeprav strah ali vsaj negotovost pred telesno bližino ostaja. 
V studiu sem v obdobju izolacije predvsem razmišljal in na papirju spontano iskal robove nastale praznine. 
Bolj ko sem iskal kompleksnost forme, bolj mi je postalo jasno, da se skriva v trenutku in gesti objema - kot pojma fizične in emocionalne bližine. Ob postopnem vračanju v predhodna stanja, mi je uvid prenosa subtilnosti v monumentalno, hkrati pa intimnega v javno, začel nastajati v obliki velikega murala na fasadi najlepše Tržnice v Ljubljani. In z njim bi želel predstavljati predvsem upanje. 
V sklopu mestnega jedra tako Ljubljančanov kot obiskovalcev iz drugih mest Slovenije, Evrope in sveta je trenutek subtilne urbanosti predvsem nagovarjanje želje vztrajanja v trenutkih, ki nam gradijo življenje."

"Še nikoli nam ni čas tako temeljno pokazal, kdo smo in s kom si res želimo biti, kot nam je med izolacijo v času COVID-19. Ob trenutni navidezni vrnitvi v normalno stanje, bi se pravzaprav morali potruditi, da bi ohranili to, kar smo se bili primorani naučiti - pomena bližine, navznoter in z drugimi, kot posamezniki in kot družbena skupnost in celota.”
Jaša Mrevlje Pollak, zapiski, maj, 2020