Plečnikove tržnice, bogastvo skritih detajlov

Razstava, ki jo avtorsko podpisuje Irena Vesel iz Zavoda za varstvo kulturne dediščine, gledalcu ponuja nekatere nove uvide v sicer skrite detajle arhitekture osrednje ljubljanske tržnice. Pri tem izstopajo najrazličnejše oblike betonskih strešnikov, ki prekrivajo enokapno streho pokritih tržnic in ki so bili ob trenutni prenovi zamenjani s popolnimi replikami.

Primer obnove in zamenjave kar 27 različnih tipov strešnikov je odgovorna konservatorka Irena Vesel iz Zavoda za varstvo kulturne dediščine opisala takole: »Strešnikom se je po 76 letih iztekla življenjska doba. Betonski strešniki so bili dotrajani in krhki. Pojavljale so se predvsem poškodbe v obliki razpok in lomov, ki so nastale zaradi naravnih procesov zmrzovanja, odtajevanja in spiranja, zato so bili tanki in porozni. Izdelati je bilo potrebno shemo vseh sedemindvajsetih različnih oblik strešnikov s prikazom lokacije v tlorisu, geometrijski posnetek vseh različnih strešnikov za dokumentacijo in izdelavo kalupov. Definirali smo tehnološki postopek izdelave novih strešnikov in izdelali vzorčne modele po izbrani recepturi ter z laboratorijskimi preiskavami poskusnih seriji vseh različnih oblik strešnikov preverili njihove geometrijske oblike, mehanske lastnosti in vodotesnost.«
Izjemnost sodelovanja med arhitektom in gradbeniki je v svoji izjavi poudarila tudi kustosinja razstave in Plečnikove hiše Ana Porok: »Plečnik je seveda avtor načrtov za celovito ureditev območja tržnic, sama izvedba pa je zahtevala pomoč mnogih izkušenih stavbenikov in mojstrov različnih obrti, ki so arhitektove ideje znali in zmogli izvesti. Posamezni izjemno dovršeno izvedeni detajli vzbujajo občudovanje še danes in prav na te mnogokrat prezrte detajle in na problematiko njihovega ohranjanje opozarja ta razstava.«

Kratka zgodovina Plečnikovih tržnic

Arhitekt Jože Plečnik se je po koncu prve svetovne vojne vrnil iz Prage v Ljubljano z idejo o ureditvi prostora od Kresije do Zmajskega mostu. Razmišljal je o celostni ureditvi Vodnikovega in Pogačarjevega trga, saj je leta 1932 izdelal projekt za novi magistrat na Vodnikovem trgu in v njem zasnoval nov upravni center mesta tik ob stolnici.

Mestna občina Ljubljana z županom dr. Adlešičem je dala prednost ureditvi novih mesarskih tržnic tik ob Ljubljanici, med Kresijo in Zmajskim mostom, načrtovali pa so še povezavo z nabrežjem prek novega Mesarskega mostu. Prenova tržnic je bila nujno potrebna, saj so bile mesarske barake in stojnice v takem stanju, da so bile za »belo« Ljubljano že sramota. Higienske razmere so bile nevzdržne, vendar je bilo za to, da so prodajalce prepričali o nujnosti ureditve novega tržnega prostora, potrebne veliko volje in vztrajnosti.

Vodstvo tržnic je čiščenje začelo leta 1936; takrat je bilo na obrežju med Kresijo in Zmajskim mostom postavljenih sto lesenih lop in barak, ki so jih začeli postopoma umikati. Mesarske lope so preselili v mestno lopo ob Mahrovi hiši, prodajalce cvetja pa na Tromostovje, ki je bilo zgrajeno leta 1932. Leta 1940 je mestni stavbenik Matko Curk po načrtih mojstra Plečnika začel graditi nove tržnice. Arhitekt je za gradnjo izkoristil prazen prostor med drevoredom in Ljubljanico od Tromostovja do Zmajskega mostu. Zaradi druge svetovne vojne in pomanjkanja gradbenega materiala so se dela odvijala zelo počasi, gradnja je potekala od leta 1940 do 1944.

Tržnice so zasnovane na robu korita Ljubljanice. Severna stran z rustikalnim podnožjem kamnite fasade in polkrožnimi okenskimi odprtinami na ometani fasadi spominja na mestno obzidje. Dolga enokapna streha je krita z različno oblikovanimi betonskimi strešniki. Plečnik je prepoznal možnost oblikovanja strešnikov v litem betonu, kar je v mnogih primerih s pridom uporabil. Tržnice obsegajo cvetlični paviljon na Tromostovju, stebriščno lopo ter kolonado posameznih arkad s prekinitvami, loggiama z vodnjakoma in s pogledom na Ljubljanico. Na sredini celotne zasnove je bil predviden Mesarski most, ki pa žal zaradi izbruha druge svetovne vojne ni bil nikoli uresničen.

V Plečnikovem urbanističnem in arhitekturnem opusu so tržnice poleg mostov in vodne zapornice eden ključnih objektov v oblikovanju poteze vodne osi Ljubljanice. Po izvirni zasnovi in kakovosti jih lahko uvrščamo v sam vrh svetovne arhitekture.

Plečnikove tržnice imajo tudi z vidika turizma zelo velik pomen. Ljudje lahko tu Plečnikovo arhitekturo gledajo od blizu, vanjo vstopijo in tako začutijo njeno avtentičnost. Začutijo lahko, kako lokalno prebivalstvo živi s svojo tržnico, kaj kupuje, kje se srečuje, kakšni so naši lokalni in regionalni izdelki. Povečan obisk turistov in življenjska doba materialov pa terjata stalen nadzor nad fizično substanco objektov.

Kulturni spomenik državnega pomena

Plečnikove tržnice so razglašene za kulturni spomenik državnega pomena (EŠD 8822) in zavarovane z Odlokom o razglasitvi del arhitekta Jožeta Plečnika v Ljubljani za kulturne spomenike državnega pomena (2009). Ohranjanje avtentičnosti arhitekturne podobe spomenika in nadzor nad konservatorsko-restavratorskimi deli sta poslanstvo Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS).
Plečnikove tržnice so prav tako sestavni del nominacije za Unesco z naslovom Ljubljana: brezčasna prestolnica po meri človeka v zasnovi Jožeta Plečnika, ki je bila v letošnjem letu oddana na Center za svetovno dediščino v Parizu.