Plečnikovo leto: fotografska razstava na Gallusovem nabrežju

Razstava ponuja vpogled v Plečnikov opus oblikovanja spominskih obeležij in spomenikov posvečenih padlim v drugi svetovni vojni v Ljubljani in drugih krajih po Sloveniji. Uvodni tekst kustosinje Ane Porok dopolnjuje 15 fotografij priznanega arhitekturnega fotografa Mirana Kambiča.

Arhitekt Jože Plečnik je del svojega ustvarjalnega opusa namenil oblikovanju spomenikov, med njimi so najobsežnejša prav spominska obeležja in spomeniki, posvečeni padlim v drugi svetovni vojni, ki jih je začel ustvarjati na pobudo takratnega ministra za prosveto Ferda Kozaka. Tema spomenika narodnoosvobodilnemu boju je v tem času postala ena od osrednjih nalog njegove šole na Fakulteti za arhitekturo, vrsto spomenikov je zasnoval prav s pomočjo svojih študentov.
Kuratorka razstave, Ana Porok, ob tem dodaja: »Kot zaveden Slovenec je Plečnik poudarjal narodno samobitnost in podpiral Osvobodilno fronto, druga svetovna vojna pa ga je osebno zelo prizadela. V Plečnikovem kabinetu na fakulteti med drugim še danes visi spominska plošča v vojni padlim študentom, ki jo je Plečnik oblikoval leta 1946.«

V Plečnikovem opusu je skupno kar 25 izvedenih spomenikov in obeležij NOB; pet jih stoji v Ljubljani, ostale pa najdemo po vsej Sloveniji, od Vipave do Črne na Koroškem. Porokova pri tem izpostavlja, da so »za razstavo v sodelovanju s fotografom Miranom Kambičem pripravili takšen izbor Plečnikovih spomenikov NOB, ki najlepše prikaže raznovrstnost in edinstvenost njegovih del.« O seriji fotografij Plečnikovih spomenikov, ki je nastajala dalj časa, pa je avtor, fotograf Miran Kambič, povedal: »Fotografiranje Plečnikovih del je vedno dobrodošel izziv. Ko misliš, da vse poznaš, te ponovno preseneti z novimi oblikami in detajli. Imam srečo, da si lahko vzamem dovolj časa, da jih opazujem v različnem času, v različnem vremenu in se potem odločim, kako jih bom prikazal na fotografijah.«

Za Plečnika je bilo znano, da je načrte izdeloval brezplačno, in tako je imel seveda veliko prošenj. Naročniki projektov – po večini so bili to okrajni odbori zveze borcev – so se Plečniku in študentom, ki so pomagali pri delu, oddolžili s kakšno domačo žganico, vinom, krompirjem, drvmi ali premogom.

Plečnikove spomenike NOB lahko tipološko razdelimo na štiri zvrsti, vse pa odlikujejo izvirnost, inovativnost v formi, uporaba največkrat lokalnih materialov, pa tudi posebna pozornost pri načrtovanju njihove umestitve v prostor. Pri njihovem snovanju je Plečnik uporabljal izključno arhitekturne elemente, tedanje uradne simbole, predvsem peterokrako zvezdo, je vanje umeščal v podrejenem kontekstu.

Največkrat so bili izvedeni Plečnikovi spomeniki v obliki stebra ali slopa, ki se po vsebini navezujejo na ljudska znamenja iz preteklosti. Tu je prepoznati večji delež dela študentov, saj gre za razmeroma nezahtevne naloge, poznamo tudi več različic ene rešitve. Druga zvrst so spomeniki v obliki pokritih lop, pri čemer gre za preoblikovanje predvojnih kapelic ali pa celo za obliko mavzoleja. V tretjo zvrst sodijo spomeniki v obliki vodnjaka; teh je bilo izvedenih le malo, veliko jih je ostalo v načrtih. V osnovi gre za vodnjak sredi naselja, s simbolnim pomenom žive vode kot živega spomina. Zagotovo najzanimivejši so najbolj izvirni Plečnikovi spomeniki, ki nimajo predhodnikov v preteklosti. Pri njih gre za uporabo čistih arhitekturnih elementov: valja, kocke, kvadra, krogle. Eden najizvirnejših stoji blizu Plečnikove hiše v Trnovem; v eni od njegovih oblikovnih rešitev je Plečnik na spomenik zapisal: »Bo že koko, še zmeri je blo«.

Razstava je nastala v sodelovanju med Muzejem in galerijami mesta Ljubljane (Plečnikovo hišo), Turizmom Ljubljana in Oddelkom za kulturo MOL.