Podelili smo Župančičeve nagrade za leto 2022

Župančičevo nagrado za za življenjsko delo je prejel kipar in univerzitetni profesor Matjaž Počivavšek 

Matjaž Počivavšek je nagrado prejel za asketsko predano posvečenost umetnosti, v kateri raziskuje izvorne pomene in izumlja načine, da kiparska dela spregovorijo s svojo fizično in metafizično snovnostjo domala brez sledi človeške roke. Ta kontemplativni izraz svojih abstraktnih antropomorfnih kiparskih objektov je umetnik pred časom spektakularno predstavil na prvi retrospektivni razstavi Sine cera cum cera (Brez voska z voskom) v Zagrebu. Vanjo je posredno priklical praizročilo pomena podob kot voščenih posmrtnih mask in v sozvočju s stebrišči in lučno postavitvijo razstavnega prostora zanetil občutje zubljev magične davnine stvarjenja. Z isto kontemplativno zbranostjo se umetnik vrašča v ambientalno podobo Ljubljane, kjer njegovi kiparski objekti združujejo radoživost in osebno izpoved, ki se mimoidočih dotika kot lepota zunaj njih in v njih. Za mednarodno umetniško prepoznavnost Ljubljane in kot povračilo mestu Beograd za Karadžićev spomenik v Ljubljani pa je kipar zaslužen s postavitvijo monumentalnega bronastega spomenika Jerneju Kopitarju in sočasno kiparsko razstavo v Beogradu. V spomenik je vpisan simbol knjige »kot najuniverzalnejši zapis spomina«, svetloba kot spoznanje in simbolno združevanje latinice in cirilice v znamenju prijateljskega sodelovanja jezikoslovcev Jerneja Kopitarja in Vuka Karadžića. Na simbolne pomene kipar usmerja z daljšim zapisom pod spomenikom, prav podobno kot k simbolnemu branju umetnosti profesor kiparstva nagovarja svoje študente. Ljubljani je v čast, da umetnik po daljšem delovanju v Parizu ustvarja v Ljubljani in Jakopičevemu nagrajencu in nagrajencu Prešernovega sklada s ponosom predaja Župančičevo nagrado za življenjsko delo.

Župančičevo nagrado za leto 2022 je prejela prvakinja SNG Drama Ljubljana, književnica in univerzitetna profesorica Saša Pavček

Saša Pavček je bila nagrajena za vloge Dolores, kip matere božje v predstavi #punceinpolpunce Jere Ivanc, žene v predstavi Moj mož Rumene Bužarovske, obeh v režiji Ivana Djilas, in zlovešče matere Claude v Škorpijonu Véronique Olmi v režiji Nine Šorak, ob tem pa še v več vlogah na televiziji in v filmu. V tem času je njen književni opus narasel za pesniško zbirko Zastali čas, otroško slikanico Miška ima roza očala in odrsko adaptacijo njene pesnitve Rumi in kapitan, v Šentjakobskem gledališču pa z uspehom uprizarjajo njeno tragikomedijo Na valovih. Umetnica je v svojem dosedanjem obsežnem, angažiranem in zvrstno bogatem odrskem in književnem opusu v obeh medijih enako suverena, kultivirana, v ustvarjalnem zenitu mogočno živa. Njena »najbolj skrivna dediščina / v zlatarnici rodov« je pesniška beseda, njena duhovna pozicija »čas / ki …uči / kako biti, dihati /čutiti«, kako se »kot humus« razdati, njena hvaležnost za besedo, »ki ji je umetniška veščina kar dana«, ponižnost: »nič velikega, samo način preživetja«. Razvit rodovni pečat, širok razgled po vseh umetnostih in osvobojena duša vselej zaznamujejo tudi njene polnokrvne odrske stvaritve v vlogi igralke, dramatičarke ali v obeh vlogah hkrati. V pogovorih z bližnjimi in daljnimi rodovi onkraj se večata umetničina bolečina in radost pod oboki življenja, v slovenski in svetovni odrski in književni prostor pa se rodovitno vpisuje njen »dobro slišen« unikatni ustvarjalni glas. Ljubljana nosilki Borštnikovega prstana, nagrajenki Prešernovega sklada, dobitnici vrste drugih domačih in mednarodnih nagrad žlahtni umetnici Saši Pavček s hvaležnim spoštovanjem podeljuje Župančičevo nagrado kot ambasadorki Ljubljane in visoke slovenske umetnosti v svetu.

Župančičevo nagrado za leto 2022 je prejela filmska, televizijska in gledališka režiserka Tijana Zinajić

Tijana Zinajić je prejela nagrado za samostojni celovečerni filmski prvenec Prasica, slabšalni izraz za žensko, pravi ustvarjalni ognjemet, posnet po nagrajenem scenariju Ize Strehar. Film je nastal v sodelovanju z direktorjem fotografije Milošem Srdićem, neponovljivo igralsko ekipo in vrsto mladimi glasbeniki in scenskimi umetniki, Festival slovenskega filma pa ga je ovenčal s sedmimi vesnami, tudi z najslajšo vesno občinstva. Režiserka, ki je svojo senzibilno odzivnost, sproščenost in humorno distanco izostrila v različnih dosedanjih vlogah in delovnih scenskih okoljih, je z nezmotljivo intuicijo navdihnila prav vse svoje sodelavce. Žirija je zato njen prvenec upravičeno označila za »film, ki poka od energije, življenja in naklonjenosti do svojih likov, izrablja vse, kar se mu ponuja. In v vsem je dober. To je film sijajno zrežiranega igralskega ansambla, dinamike in neke čisto nove, sveže filmske energije«, že na samem začetku označen kot filmska klasika. Režiserkin poznavalski razgled po mladostniški družabni sceni spremlja njena širokosrčna empatija, ki eksistencialno stisko naslovne junakinje, zagotovo pa tudi svojo lastno, velikopotezno nadvladuje s humorjem. Ob tem tako dokončno zareže v jedro generacijske brezizhodnosti, da se znajde na samem čelu neizbežnega procesa družbene preobrazbe. Ljubljana ji z Župančičevo nagrado kot osmim priznanjem za njeno mojstrovino želi veliko pogumnega zanosa na umetniški poti.

Župančičevo nagrado za leto 2022 je prejel kontrabasist, skladatelj, oblikovalec zvoka in producent Tomaž Grom

Tomaž Grom je nagrado prejel za zajeten, večkrat nagrajeni umetniški opus zadnjih dveh let, v katerem je s svojim zvočnim kraljestvom kot »neumoren inovator« obogatil številne glasbene zasedbe, ustvaril avtorsko glasbo ali oblikoval zvok za različne umetniške projekte in se predstavil s filmskim prvencem Komaj čakam, da prideš. Njegove improvizacije, kompozicije in tehnološki eksperimenti so živa čutno-čustvena zvočna bitja, ki jih umetnik prestreza v spontanem prepuščanju kozmičnemu toku stvarstva, mreži socialnih interakcij in v pristnem stiku s svojim zvočilom kontrabasom. Prav zato je njegov glasbeni izraz vselej nov, vsakokrat drugačen, kljubujoč vsakršnim sponam konvencije in okostenelih pravil, pa vendar poznavalci v njem razbirajo »skrbno razvite skladateljske zamisli, frekvenčna gibanja v času in prostoru, ki nosijo jasen avtorski podpis«. »Ni dvoma,« ugotavljajo, »da danes predstavlja najsodobnejšo in najmočnejšo silo v oblikovanju sodobnega glasbenega izraza, ki si je svoje mesto že zaslužila v zgodovinskih knjigah«. Ob avtorskem nastopanju in ustvarjalnem delu za plesno in lutkovno gledališče, film in številna performativna prizorišča je iz delavnic njegovega produkcijskega zavoda SPLOH izšla vrsta umetnikov različnih žanrov, glasbenih zasedb in festivalskih ciklov. V svojem množičnem ustvarjalnem okrožju je Tomaž Grom nepogrešljiv »povezovalec umetnostnih, kulturnih in subkulturnih paradigem, prežet z duhom socialnega humanizma«. Njegova ustvarjalna unikatnost in s tem sloves Ljubljane seže v širši evropski in ameriški prostor, zato se mu mesto z Župančičevo nagrado hvaležno poklanja s svojim najvišjim umetniškim priznanjem.

O Župančičevih nagradah

Župančičeve nagrade, ki jih podeljujemo od leta 1965, so najvišja priznanja Mestne občine Ljubljana za izjemne stvaritve na področju umetnosti in kulture, ki trajno bogatijo kulturno zakladnico mesta in s svojo vrhunskostjo odmevajo tudi v širšem nacionalnem in mednarodnem prostoru.