Prof. Janez Koželj: Če je mesto lepo, je lepše tudi življenje

Ob tej priložnosti je  smo v glasilu Ljubljana objavili intervju, v katerem je prof. Koželj povedal, da odhaja z nekaj grenkobe, predvsem zaradi kritik na svoj račun iz dela strokovnih krogov, a tudi ponosen, da se je mesto med njegovimi mandati temeljito spremenilo, se spet razživelo in postalo tisto, kar je danes: živahna, privlačna prestolnica, v kateri je lepo živeti ali jo obiskati.
S prof. Koželjem se je pogovarjal Jak Vrečar. 

Profesor Koželj, ljudje smo lahko pozabljivi. Ko se poskusim spomniti Ljubljane leta 2006, torej ob začetku vašega dela v Mestni hiši, mi najprej pridejo na misel kupi pločevine v strogem centru, pa zaparkiran Kongresni trg, kaotičen avtomobilski promet, zaradi katerega je pešec na primer komaj prišel po Wolfovi. No, pa zapuščeno obrežje Ljubljanice ... Česa se spominjate vi?
Če uporabim staro tujko, je bilo mesto »šebig«, zanikrno. Izraz se lahko sliši grobo, ampak marsikaj je bilo narobe. To me je kot meščana in kot arhitekta bolelo. Nekaj ste že našteli. Ne bom pozabil, da so prišli recimo kolegi iz tujine in me spraševali, ali je fasada Kozolca na Bavarskem dvoru poškodovana še od kakšne vojne. Mesto je bilo oluščeno, sivo, brezbarvno. Tu ne mislim le na fasade, ampak na celostni videz in značaj mesta. S podobo Ljubljane se pred tem dolgo ni nihče ukvarjal, zanemarjena je bila. Predvsem pa je vladala nekakšna brezvoljnost, prepričanje, da se ne da nič spremeniti. Ker kaj pa bi bilo, če bi začeli nekaj delati? Potem bi vendar tisto novo odstopalo od drugega, obstoječega. S takimi pomisleki sem se srečeval na začetku. No, saj ponekod se še danes.

Merite tu na kritike, ki so bili precej glasni pravzaprav ves čas?
Da. Moram priznati, da me je pogosto zabolelo, ko so ljudje, ki bi morali arhitekturo razumeti, glasno negodovali in kritizirali vsevprek. Prijatelji in strokovni sodelavci so me na začetku opozarjali, da bodo ves čas letela polena pod noge. Najglasnejši so pač praviloma tisti, ki raje kaj kritizirajo, kot pa ustvarijo. Namerno spregledajo, kaj je drugače, bolje. Poglejte, nekateri so najprej rekli, da se tako ne da nič narediti, ker je mestna arhitektura oziroma urbanistična ureditev Ljubljane prezapleten klobčič. Potem se je mesto začelo prebujati, pa se je slišalo, da samo »lišpamo« središče. Pa da bo konec sveta, če se ne bo dalo z avtom peljati po Slovenski. Potem ko smo ustvarili ogromen prostor za pešce in s tem omogočili, da je arhitektura skupaj s preurejenim javnim prostorom, spomeniki, prenovljenimi zgodovinskimi hišami postala del estetskega doživljanja mesta, so se pritoževali, da je to le kulisa, razglednica za turiste. V mestu, v katerem imamo že skoraj stoletje Nebotičnik, jih je motilo, da spodbujamo vertikalni razvoj, torej višje stavbe v centru. Pa da jemljemo mesto ljudem na račun zunanje podobe. Da izvajamo gentrifikacijo, da nam ni mar za meščane. Pa ni res!

Na kaj ste ponosni?
Ne gre za to, na kaj sem ponosen sam. Tu ne gre za osebne dosežke enega človeka. Gre za to, da smo skupaj z množico tistih, ki so sprejeli izziv, poskrbeli, da se je mesto končno začelo spet razvijati. Da smo ostali zvesti dediščini bogate arhitekturne in urbanistične tradicije, Fabianijevi, Plečnikovi, Ravnikarjevi Ljubljani. Prepričan sem, da je Ljubljana danes mesto, v katerem je lepo živeti. Prijazno mesto je, ima svoj karakter. Odprta je za domačine in obiskovalce. In tu ne gre le za podobe hiš ali široke površine za pešce. Gre za to, da ima mesto podobo in energijo, ki se prenašata na ljudi. Če je mesto urejeno in privlačno, smo bolj sproščeni. Drugače se obnašamo in komuniciramo. Preprosto drugače živimo. Spomnite se Ljubljane, ki je bila čez vikend »mesto duhov«, iz katere so tudi meščani bežali, ker se niso mogli sprostiti, uživati. Danes gremo na sprehod, se peljemo s kolesom, si vzamemo čas zase ob vodi ali v parku, se srečamo s prijatelji. V lepem mestu je življenje lepše in Ljubljana je danes lepa.

Si jo lahko delimo s turisti? Tudi tu se sliši, da je obiskovalcev preveč, da nas izrinjajo ...
Dejstvo je, da turizem težko ustaviš. Ko gremo mi kam drugam, uživamo v lepotah drugih krajev in si želimo videti najlepše. Enako je, ko pridejo drugi k nam. To, da je Ljubljana danes tako prepoznavna, da ima v tujini ugled in da je zaželena destinacija, je priznanje in priložnost za vse. Z vpisom v svetovno dediščino Unesca ima kot Plečnikovo mesto podoben status kot Gaudijeva Barcelona. Je mala metropola, ki pa ima nesorazmerno veliko različnih kulturnih dogodkov, na primer Ljubljanski festival. Ima bogato kulinarično ponudbo, čutiti je tudi že prav sredozemski utrip mesta na vodi. Dobila je korzo ob reki, rečne regate, supanje, skratka tudi tu je zaživela. Vse to so prednosti mesta, ki niso namenjene izključno prebivalcem ali pa turistom. Če bomo pametno nadaljevali, bomo lahko še naprej v njem uživali vsi.

Omenili ste rečni utrip. Devet novih mostov je tudi del vaše zapuščine.
Majhna brv ali pa povezovalni most, kot je tisti pri Cukrarni, vse to je del širše zgodbe. Gre za to, da smo mesto odprli, da se javni prostor razrašča. Življenje se je prebudilo ob Petkovškovem nabrežju vse do Roga, danes imamo potezo ob Ljubljanici, ki se vije daleč dlje kot prej. Ampak to ni moje osebno delo. Ponosen sem, da smo v teh »mojih« letih izvedli skoraj 50 natečajev. Če čez palec rečemo, da je bilo v vsakem prijavljenih recimo 10 projektov in da je v timih delalo po 10 ljudi, je to pet tisoč ljudi, ki so razmišljali, kako bi se lahko Ljubljana razvila in kako bi s tem izboljšali življenje v mestu. Samo za ureditev nabrežij in nove vsebine ob Ljubljanici je bilo recimo v delo vključenih osem arhitekturnih birojev. To je tisto, na kar smo lahko ponosni vsi.

Odhajate z lepo »odkljukanim« seznamom projektov, ki ste si jih zastavili.
Razlika med običajno politiko v Sloveniji in nami je, da smo dejansko nekaj naredili. V občinski prostorski načrt MOL smo leta 2010 zapisali 22 projektov. »Gremo delat, ne pa samo obljubljat,« smo si rekli. In dokončali smo vse razen dveh ali treh, pri katerih je bilo deležnikov in zapletov preprosto preveč. V tem času se je na ravni države zamenjalo kar nekaj vlad, 16 državnih projektov v prestolnici – ker Ljubljana nikakor ni le mesto zase, ampak tudi srce Slovenije – pa še kar caplja na mestu. Enega državnega arhitekturnega projekta ne moremo pokazati v mestu v zadnjih desetletjih. Največja gradbena jama pa na papirju že zdavnaj dokončani NUK 2 in podobno so madeži, ki jih ne more odpraviti samo mesto. Sem sicer optimist, vsaj kar zadeva najbolj kričeče zadeve. Menim, da bo mesto v prihodnjih letih končno le dobilo tudi prepotrebno avtobusno in železniško postajo. Mesto tu dela vse, kar lahko, ampak zavedati se je treba, da to nikakor ni projekt MOL, ampak širša zgodba.

Kaj si želite videti v Ljubljani v prihodnje?
Prepričan sem, da se lahko mesto razvija naprej. Tu so že novi projekti, med drugim dve
novi kopališči in dva športna centra – atletski in plezalni. Pa socialna stanovanja blizu mestnega središča, »vrtni mesti« Hrušica in Sibirija ... Ker ima vizijo in strategijo in ker smo si v tem dobrem desetletju in pol dokazali, da lahko načrte tudi uresničimo, računam, da se bo Ljubljana še hitreje sistemsko preobražala v trajnostno mesto. Izbrani smo v Misijo 100 brezogljičnih, podnebno nevtralnih mest 2030. Mesto bo postalo laboratorij za dobre prakse na vseh področjih: digitalizacije, zelene sončne energije, krožnega gospodarstva, ekološkega samooskrbnega kmetijstva, javnega prevoza z avtobusi na vodik, mestnimi vlaki in mestno logistiko. Vidim Ljubljano, v kateri so trajnostne gradnje iz lesa, kjer znajo upravljati padavinske vode, mestne gozdove in mestno zelenje.

Februarsko številko glasila Ljubljana si lahko ogledate tukaj.