Prof. Janez Koželj: Kostanja ne damo za gradbeno jamo

Tokratno kolumno pišem brez slabe vesti, saj sem bil zeleni podžupan, aktivist zelenih nadzornikov, zagovornik dreves. Tudi bukev na Vegovi, ko so zmotile varuhe Plečnika. Pred cestnimi preureditvami sem imel priložnost obraniti najmanj 60 starih dreves, lip, kostanjev, največ platan, pred odkazilom sem rešil na Gradu, Golovcu in Rožniku veliko visokoraslih dreves, vmešaval sem se v prometne načrte, opozarjal na neprimerne zasaditve in izboril marsikateri nov drevored.
Zato si tudi upam trditi, da ravnanje z mestnim zelenjem še zdaleč ni takšno, da bi zaslužilo toliko razburjenja, kakršnega še vedno razpihujejo mediji zaradi kostanja pri Drami. Ubogi kostanj naj bi bil kaplja čez rob zaradi poseke na Rožniku in napovedi sečnje 30 nevarnih dreves pod Gradom, vsaj 100 dreves zaradi rekonstrukcije Linhartove in Vilharjeve, najmanj 30 zaradi širitve Barjanske. Tudi za gradnjo novega sodišča bo moralo pasti okoli 30 dreves (tudi mogočnih kostanjev), 15 dreves pa za vgradnjo socialnih stanovanj na Resljevi (enega smo presadili), med gradnjo Ilirije je že eno samo padlo drevo mnoge vznemirilo. Ker v mestih drevesa hitreje zrastejo, tudi hitreje odmirajo kot v naravi. Zato videvamo vedno več dreves vseh starosti, kako se nagibajo, sušijo in rjavijo, obolevajo, trohnijo in stoje umirajo . Ob vsakem se vedno znova sprašujemo, do kdaj naj bi ga bilo še možno ohranjati pri življenju.
Naštevanje in preštevanje posekanih dreves je zares zlovešče, še posebej, ko ob tem poslušamo vesti o temperaturnih rekordih, vročinskih valovih, o hitrem segrevanju mest, o viharjih, kakršni mimogrede pokosijo na tisoče dreves.
Ob vsem tem se vendarle ne morem znebiti občutka, da je bil posek kostanja pred Dramo simbolna žrtev, zlorabljena za končni obračun z »monopolom arhitektov« v urejanju in oblikovanju mesta. Na pozive medijev vznemirjeni ljudje že kličejo krajinske arhitekte na pomoč pred podnebnimi spremembami in uničevanjem narave. Tudi odlična drama o padlem drevesu, ki razkriva, kako »povzroča gentrifikacija okoljsko krizo«, kot da je bila napisana in odigrana z namenom, da razkrije širši problem brezobzirnega uničevanja mestne narave in vzbudi posledično odpor do načina prenove gledališča tik pred začetkom izvedbe. Naj bo splet naključij ali zrežirana kampanja, ne morem mimo namenoma spregledanih nasprotnih dejstev. Za usodo kostanja ob Drami namreč niso bili krivi niti arhitekti niti natečajna žirija! V razpisu natečaja je namreč spomeniška služba podala usmeritev, naj se okolica prenovljenega dela gledališča zgleduje po secesijski ureditvi nizke vrtne kompozicije, brez visokih dreves! Tega pogoja se je bilo pač treba držati. Tudi razvpite sečnje starih dreves v Tivoliju in na Rožniku ni naročila MOL, ampak Zavod za gozdove, ki je po gojitvenem gozdnem načrtu izdal odločbo o sečnji starih dreves zaradi pomlajevanja gozda, o čemer je sicer ne čisto prepričljivo seznanil javnost. Tudi ob preureditvi trga MDB je bilo poleg ohranjenih starih dreves zasajenih 18 novih dreves, edini posekani drevesi nista bila kostanja, ampak po nasvetu arborista kratkoživi jesenovec, nadomeščen z dolgoživim koprivovcem. V sporni Prekmurski trg je bila preurejena delno tlakovana delno z rožno gredo okrašena zelenica. So pa bila ohranjena visokorasla drevesa (tudi kostanj) in poleg enega samega, nadomestnega drevesa bilo tam okoli zasajenih 20 novih dreves. Pravo tako je očitani »betonski spomenik« Cukrarne pridobil 10 platan za senco, prvotno večinoma pozidano dvorišče tovarne Rog, pa se preureja v prostran park z 49 drevesi in drugim zelenjem. Vse opravljeno po nasvetih strokovnjakov in po načrtih krajinskega arhitekta!
Ob očitanem besnem betoniranju mesta vznikajo tudi druga zaničljiva namigovanja o brezobzirnih investitorjih in dvornih arhitektih, protagonistih »turbourbanizma in turboarhitekture«, ki da nam uničujejo zelene površine, seveda po diktatu kapitala. Tudi ta očitek ne drži! Skoraj vse nove gradnje, tudi najbolj sporne, so v zadnjih desetletjih zrasle na zemljiščih propadle industrije ali iz opuščenih gradbenih jam, kjer so zaradi predolgega čakanja na gradnjo zares zrasla tudi že zelo lepa velika drevesa: Ta naj bi od zdaj naprej varovali! Na to možnost napeljuje študija o primernosti zaraslih opuščenih gradbišč in zapuščenih uličnih vrzeli za »zeleno in rekreacijsko rabo po merilu pestrosti in velikosti vitalne drevnine«. S takšnimi oazami divje narave naj bi namesto vzidav “izboljšali življenjsko okolje ljudi in vseh drugih živih bitij” v mestu! Samo za primer. V takšni jami, izkopani za gradnjo državne uprave na mestu Topniške kasarne, proučuje kolektiv Krater “samonikli ekosistem” kot prototip za podnebno odporne naravne rezervate znotraj mesta, za kar so dobili tudi Plečnikovo medaljo za arhitekturo javnega prostora. Ali se izza tega ne skriva prevratna misel, da bi tamkajšnja drevesa, v vso podrastjo, gljivami in živalmi vred obranili pred predvideno gradnjo sodišča? Oporne zidove pa morebiti preuredili v plezalne stene. Utopija ali realnost!?
Ta je v resnici bolj optimistična. V Ljubljani je razmerje med pozidanimi in nepozidanimi površinami še vedno okoli 1 : 4. Sklenjenih mestnih gozdov je 42%, po deležu pokritosti z drevesnimi krošnjami je Ljubljana za Oslom in Bernom pred Dunajem in Berlinom in to po lestvici Evropske agencije za okolje. Kakorkoli že, mestno vodstvo dobro ve, kako se evropska mesta ozelenjujejo, zato tudi ne spreminja »mesta dreves v betonsko džunglo«. Vemo zakaj gre in kaj je treba narediti, zato se dajmo namesto sejanja nestrpnosti raje dogovoriti, kako skupaj sistemsko ponaravljati mesto. Vsako drevo pa spoštujmo, saj vseh ne moremo zaščititi!

Prof. Janez Koželj

Kolumna je bila objavljena v časniku Dnevnik v soboto, 26. avgusta 2023.