Rekviem za Tržnico? - odgovor na javno pismo

Projekt prenove Centralne Tržnice je del celostne strategije prenove Plečnikove Ljubljane v Koželjevi viziji 2007 – 2025. Njen rezultat je največja mednarodna nagrada, priznanje zaslužnemu profesorju Univerze v Ljubljani za njegov celosten pristop k prenovi mesta po Plečnikovih načelih, uvrstitev na Unescov seznam. Seveda si za to nominacijo in uvrstitev mnogi lastijo zasluge, vendar se je treba vprašati, kaj je tisto, kar je vpisano na ta seznam.

Koželjev pristop prenove Plečnikove Ljubljane odlikuje njegova celostnost. Najprej znanstveni pristop k preučevanju njegovega dela s tremi izčrpnimi Vodniki, nastalimi v soavtorstvu s še dvema ekspertoma, nato prenova s sodobnimi prijemi urbanističnega oblikovanja v celosten fizično in prostorsko povezan sistem. Pozabljamo, ali pa se tega zaradi Koželjeve skromnosti nismo nikoli zares ovedli, da je šele s temi prenovami, za katere so bile mnogokrat potrebne rekonstrukcije, Plečnikova Ljubljana sploh postala prepoznavna in prepoznana kot dediščina odprtega javnega prostora po meri človeka. Brez te fizično-prostorske substance tudi ne bi obstajal razlog za uvrstitev teh del na seznam dediščine človeštva. In ni dvoma, da je njegovo najodličnejše delo in najbolj reprezentativen prostor, pravzaprav simbol Plečnikove Unescove liste, ravno ponovno ustvarjen Kongresni trg. Ponuja se analogija z znamenitim prav tako rekonstruiranim Barcelonskim paviljonom Miesa van der Roheja, simbolom evropskega modernizma in/ali mnogimi znamenitimi trgi po svetu, ki so jih lahko ponovno vzpostavili ravno z izgradnjo garažnih hiš pod njimi.

Pred to dragoceno rekonstrukcijo Plečnikove zasnove, po Suhadolcu 'streho garaže', sledi arhitektovih ureditev na tem prostoru že dolgo ni bilo več, saj je bilo že kmalu po njegovi smrti brezdušno spremenjeno v parkirišče, ki samooklicanih varuhov Plečnikove dediščine ni prav nič motilo. Podobno kot v primeru Novega trga, Brega in ostalih močno degradiranih nabrežij, vključno s Trnovskim pristanom. In podobno kot to ni motilo varuhov Ravnikarjeve dediščine na Trgu republike, če že govorimo o subtilnosti. Janez Suhadolc je ne premore toliko, da bi opazil mednarodno odmevnost te prenove, ki je Ravnikarja pripeljala naravnost v newyorški muzej MoMA, kljub temu da je bila dokončana v poznih sedemdesetih letih. In odkupljena ter prenovljena iz proračuna MOL kot del Koželjevega koncepta prenove odprtega prostora Ljubljane. S to prenovo je Trg republike lahko šele postal spomenik državnega pomena, s tem pa reprezentativen državniški trg. Javni prostor par excellence, kot mestna investicija, ki so jo v času vlade Janeza Janše ogradili v strahu pred demokracijo.

Seveda obstaja možnost, da Suhadolc ne ve, kako je Plečnik razumel 'sveto zemljo' dvorišča nekdanjega Frančiškanskega samostana, ko je na njem snoval Novi magistrat za Ljubljano. Vendar je bolj verjetno, da gre zgolj za njegovo manipulacijo s tistimi, ki ne poznajo nerealiziranih Plečnikovih zamisli. Tržnice tam, če načrtov ne bi prekinila druga svetovna vojna, ne bi bilo več.

Vprašanje je tudi, ali ne ve ali noče vedeti, da je zmanjšana površina načrtovanega podzemnega objekta tržnice zasnovana tako, da se umakne najdragocenejšim arheološkim območjem stare samostanske cerkve, pokopališča in samostana, oz. gre tudi tukaj za njegovo manipulacijo. Kot tudi z njegovo zamislijo, kako funkcionalni del tega projekta ni smiseln, saj verjetno ne ve ali noče vedeti, da je prva klet namenjena temu, da tam prodajalci pustijo svoje dostavnike do konca prodaje in jih ne vozijo na Poljane in tam plačujejo parkirnine na mestih, namenjenih stanovalcem.

Sicer pa ti isti varuhi Plečnikove dediščine s Suhadolcem na čelu mirno in prizanesljivo gledajo, kako Rimokatoliška cerkev danes, pred našimi očmi, brezsramno fizično in nepovratno uničuje izjemno Plečnikovo stvaritev v Ljubljani - Florjansko cerkev na Gornjem trgu s pomočjo Makedonske pravoslavne cerkve. Oddali so dragoceno dediščino človeštva, za katero jim je popolnoma vseeno, če le od tega dobijo nekaj denarja.

Podobno kot se je zgodilo na primeru enega najsubtilnejših sakralnih prostorov v Ljubljani, razstavljenega na Beneškem arhitekturnem bienalu, ki ga Janez Suhadolc ne omenja, saj bi bilo preveč očitno, da je slovenska sodobna arhitektura še kako mednarodno uveljavljena, vendar doma težko priznana ali razumljena. To je dnevna kapela na Prešernovem trgu mednarodno uveljavljene arhitektke, profesorice Maruše Zorec, lanske dobitnice prestižne nagrade Heinrich Tessenow. Kapelo je Rimokatoliška cerkev desakralizirala in jo začela spreminjati v pekarno. Skratka, mogoče pa bi vseeno pomagalo, če bi večkrat obiskali Plečnikov spomenik žrtvam prve svetovne vojne v Komendi. Mojster-genij je tam skromno zapisal: molimo za zdravo pamet.

Doc. Rok Žnidaršič, podžupan MOL

P.S. V želji, da vaši bralci sami vidijo razliko med Kongresnim trgom in Trgom republike, dodajamo fotografije obeh - pred in po prenovi.

Kongresni trg

Trg republike