Vsi skupaj smo učenci življenja, ki je pričelo pisati nekoliko drugačno zgodbo

Drage učenke, dragi učenci, spoštovani starši!

Gledam skozi okno in listje na drevesih je začelo dobivati zlato barvo. Na hrib na drugi strani ceste ob jutrih že seda jutranja megla, ki jo potem še zmeraj prežene poletno sonce. Nekaj se je spremenilo. Jaz sem jo že zavonjala. Ste jo tudi vi? Jesen že trka na vrata in z njo čas za povratek v učilnice, ki so dolga dva meseca samevale.

Veselim se. Predvsem tega, da se bomo prav zares vrnili v šole. Veselim se vseh zgodb, ki jih imate povedati, vseh vprašanj, ki se vam pojavljajo, veselim se vseh iskrenih pogledov in dejanj, ki jih zmorete. Veselim se vseh izzivov, iz katerih se bomo naučili česa novega. Veselim se vseh odgovorov, ki jih bomo našli na vprašanja in tudi vprašanj, ki bodo ostala odprta. Veselim se tega, da se bomo lahko še naprej učili. Skupaj. Ker tako nam gre lažje in bolje. Do glave in do srca. Pa tudi od rok in od nog.

V nenavadnih časih, ki so nekoliko za nami in nekoliko pred nami in so malce obrnila red v naših življenjih na glavo, je bilo tudi kaj dobrega. Marsikdo je imel čas oziroma je enostavno moral premisliti in narediti stvari drugače. Morali smo se ustaviti. Pravzaprav smo bili mnogi, tudi odrasli, postavljeni v povsem novo situacijo, ki smo se ji, hoteli, ne hoteli, morali prilagoditi. Za to pa je bilo treba biti pred tem dovolj občutljiv, da si sploh zaznal spremembe, ki se ti dogajajo. Marsikdaj si je bilo treba iskreno priznati, da »ni fajn«, da nam ni najbolj enostavno. In potem vztrajati pri novem redu in novih pravilih na tej poti, ki nas je peljala do cilja, ki smo si ga zastavili. Cilj je pa že dobro imeti. In tudi pot učenja in pot življenja je takšna. Na njej je dobro biti prilagodljiv, občutljiv, vztrajen, iskren in seveda tisto, kar pelje na še bolj zanimive poti, biti radoveden in dati vse od sebe.

Tanja Jankovič s svojimi učenci ob podelitvi naziva najučiteljica

Tudi starši? Seveda! Podobno velja tudi za starše. Le da imamo starši nekaj več kilometrov poti za sabo. Zato je tako dobro, kadar pomagamo otrokom postaviti okolje, v katerem lahko potem sami raziskujejo. Kako prav je prišla podpora staršev na primer v času šolanja na daljavo. Sploh tam, kjer otroci še niso zmogli sami. Ko ste jim pomagali odgovarjati na elektronsko pošto učiteljem, pripenjati datoteke, snemati filmčke in druge dokaze o učenju, jim pomagali odpreti ta drugačna vrata do učitelja, ki je bil kar naenkrat tam nekje na spletu. Pa ne samo v šoli na daljavo, tudi sicer ima ogromno vrednost, kadar tudi starši pomagamo otroku ohranjati radovednost in kadar učimo s svojim zgledom. In kadar smo spodbudno naravnani k šoli. Ne bom pozabila neskončnega navdušenja drugošolke, ki je na dan, ko smo pričeli pisati z nalivnikom, prišla v šolo celo nekoliko razburjena, kot takrat, ko gremo na morje in že dva dni pred tem ne spimo od veselja (poznate ta občutek?) in je dejala: "Meni je pa mami rekla, da je pisanje pisanih črk z nalivnikom nekaj najlepšega!!" S svojo pristnostjo in iskrenim navdušenjem je imela vpliv na celoten razred. In tista deklica še danes zelo lepo piše.

Lepo je, kadar privzgajamo otrokom znanje kot vrednoto in ohranjamo stik s tem. Otroke lahko večkrat vprašamo, kaj se je zanimivega danes naučil ali izvedel, se je preizkusil v čem novem ali je ponosen, ker je kaj dobro utrdil. Je morda tudi kaj takšnega, kar bi pa morda sam naredil drugače? Dobro se je zavedati, da je učenje proces, ki traja (vse življenje) in v katerem delamo napake. Popolnoma v redu je, da jih, saj se iz njih največ naučimo. Verjamem, da imate svoje otroke najraje na svetu in bi zanje naredili vse. A je včasih bolje, če jim kakšno stvar prepustimo, da jo razrešijo sami, četudi bodo ob tem godrnjali. Kako ponosni bodo, ko bodo samostojno prišli do svoje zmage!

V teh časih smo bili vsi skupaj učenci življenja, ki je pričelo pisati nekoliko drugačno zgodbo. Prispeti na cilj je sladko. Pot do tja pa je včasih polna ovir in ni najbolj enostavna. A prav ta pot je tista, ki jo je lepo opazovati. Če si le vzamemo čas za to. Čas za to, da vidimo naše korake na tej poti. Čas za to, da vidimo, kdo stopa z nami in da zaznamo, da morda hodimo v napačno smer, se vrnemo in usmerimo drugam. Čas za to, da ob vsem dogajanju tudi kdaj postanemo in opazimo, da je listje na drevesih pričelo dobivati zlato barvo. Jesen je tu.

Zato praznujmo skupaj začetek še enega skupnega šolskega leta! Radovedno in pogumno v novo šolsko leto!

---

Ostale zgodbe sodelavk in sodelavcev preberite v MESTnicah.